We’ve updated our Terms of Use to reflect our new entity name and address. You can review the changes here.
We’ve updated our Terms of Use. You can review the changes here.

2020, drugi del

by Matej Krajnc

/
  • Streaming + Download

    Includes unlimited streaming via the free Bandcamp app, plus high-quality download in MP3, FLAC and more.
    Purchasable with gift card

      €8 EUR  or more

     

1.
Električni ovčar me ustavi na cesti. Ve, zakaj. Vpraša: ste iz dotične občine? Vprašam: kdo želi vedeti? Odgovori: mestni zmaj. Pomislim na reveža. Desetletja že tiči na Resljevi. Električni ovčar reče: pojdite z menoj. Rečem: ne morem, mudi se mi. Reka zavije v klanec, čeprav bi morala narediti meander. Na drugem bregu vidim moža z brado. Znan se mi zdi. Zavpijem: kdo ste? Odgovori mi: Slavko Šlander. Doda še: poslal me je električni ovčar. Rečem: lahko priplavate čez? Odgovori mi: za to sem že prestar. Rečem: nič hudega, udaril bom s palico in reko razdelil. Slavko Šlander reče: ni to že prej nekdo storil? Rečem: je, a ni patentiral palice. Slavko Šlander se nasmehne: no ja, zdaj je, kar je. In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled. Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet. Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement. Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent. Električni ovčar pravi: poglejte v levi hlačni žep! Nimam žepov, mu priznam, in ovčar zapoje: Daddy, take a nap. Vprašam ga, kje je reka, ki sem jo poprej želel razdelit. Električni ovčar odgovori, da so reke samo mit. Rimska imena mest gradijo novo naselbino. Bono in Edge ponudita vsak po eno nogo, a ju ne vzamejo. Boljši vodovod potrebujemo, jima razložijo, a njima ni več kaj dosti mar. Razstavljata atomsko bombo, onadva in električni ovčar. In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled. Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet. Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement. Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent. Zaslužil sem si rento, pomislim, ko prečkam cesto, da bi preskočil plot. Onkraj plotu sedi postarani gospod. Orlandus Wilson? vprašam, a oglasi se Oscar Wilde. Je lipa res zelenela? me vpraša, in če je, kje je dišeči gaj. Mestni zmaj zarohni in dišeči gaji se spremene v pepel. Avtobus se ustavi, kjer se ne bi smel. Rad bi končal zgodbo, jo objavil in zaslužil kak pošten denar. Nisi up to par, se nasmehne električni ovčar. In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled. Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet. Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement. Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent.
2.
Dan zmage 04:45
Pogledam na koledar. Piše: 9. maj. Na klopeh so vrezani obrazi. Vem, zakaj. Obrišem šipo. Šipa se mi podobrika. Gozdovi so nemirni. Vidijo nazaj. Vrtijo se podobe. Črnobele slike. Postave grejo mimo mene. Male in velike. Iz čitank bi ušle, a čitanke trohnijo. Pobrali so jim vejice. Pobrali so jim pike. A vidim partizana, kako prihaja v mesto. Kako godba igra. Ljudje se zgrinjajo na cesto. Vprašanje je spet vprašanje. Nič več ni die Frage. Nič več ni la domanda. Danes je dan zmage. 75 let se odvrti v hipu. Najprej živimo v upanju. Nato živimo v stripu. Nato raztrgajo strani in pišejo po svoje. Vrtijo se podobe. V mimobežnem hipu. In zvezda, ki jo nekdaj je deklica šivala, čaka v kleti, da bi jo druga deklica pobrala, in tisti, ki jo je slišal, se skriva v isti kleti, že tri dekade mu skoraj nihče več ne reče hvala. Vrtijo se podobe. Črnobele slike. Postave grejo mimo mene. Male in velike. Iz čitank bi ušle, a čitanke trohnijo. Pobrali so jim vejice. Pobrali so jim pike. A vidim partizana, kako prihaja v mesto. Kako godba igra. Ljudje se zgrinjajo na cesto. Vprašanje je spet vprašanje. Nič več ni die Frage. Nič več ni la domanda. Danes je dan zmage.
3.
George Floyd 04:33
Zgodovina se obrača, obrne pa se ne. Ure s kukavico imajo čudne intervale. Ceste gledajo naprej, na videz osamljene. A v resnici so oslepele, še preden so nastale. Semaforji dajejo občutek varnosti. Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse. Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”. Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je. Opletamo s svobodo, a svoboda se smehlja. Gre od bombažnih polj do Minneapolisa. Gre od Nobody Knows do teles, ki obleže uklenjena in zlorabljena sred Novega sveta. In semaforji dajejo občutek varnosti. Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse. Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”. Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je. Postali smo zdravniki, poslovneži in pravniki. Postali smo vsevedni in vsemogočni tudi. Postali smo sodniki, ki se jim nikamor ne mudi. In pojemo: “Prijazna smrt, predolgo se ne múdi!” In semaforji dajejo občutek varnosti. Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse. Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”. Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je. Opletamo s svobodo, a svoboda se smehlja. Gre od bombažnih polj do Minneapolisa. Gre od Nobody Knows do teles, ki obleže uklenjena in zlorabljena sred Novega sveta.
4.
Jutra v Memphisu se poslavljajo. Komajda jih zazna še kdo. Dolga pot je, dolga pot, še daljša bo. Slišiš svetnika, kako jeclja? Roke pogleda, žuljave ima. Dolga pot je, dolga pot, začudena. Otroci niso več na ulicah. Le redkokdaj jih je še česa strah. Dolga pot je, dolga pot, asfalt in prah. Ko si osamljen, kaj takrat počneš? Gledaš dim sveče, nato njen vosek ješ? Dolga pot je, dolga pot, do kam, ne veš. Vsi se na svoj način učimo jokati. Nekje tečejo solze, drugje spet kri. Dolga pot je, dolga pot, a druge ni. Dolga pot je, dolga pot, a druge ni. credits
5.
Strehe se nagibajo, ne da bi sploh slutile. Januar je na polovici. Drevesa gledajo navzkriž na robu Jugoslavije, kmalu bodo imela madeže na licih. A na hodniku greje olje iz kesona, nekdo z metlo vztrajno stresa sneg z balkona. Bori so nestrpni, radi bi pomlad, a januar vsak večer pobriše stopinje izpred vrat … Moje ime pod spalnico naznanja pot po ulicah. In Đoen nudi svoje jabolko. Jutro v rahlem snežnem pršcu na robu Jugoslavije bo čez hipec ali dva dvignilo rolo. Strehe se nagibajo, ne da bi sploh slutile. Januar je na polovici. Drevesa gledajo navzkriž na robu Jugoslavije, kmalu bodo imela madeže na licih. A na hodniku greje olje iz kesona, nekdo z metlo vztrajno stresa sneg z balkona. Bori so nestrpni, radi bi pomlad, a januar vsak večer pobriše stopinje izpred vrat … credits
6.
V vasi živel je Jeden Drobíš, v krčmi je služil za kruh in hašíš, nihče ni povedal, kje bil je rojen, kdo mati njegova bila je, če v PEN je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Ko bil je Drobíš osemnajset let star, poklonil mu je svojo krčmo krčmar, češ, Jeden Drobíš, tu jo imaš, pa zapij v vse bolj kislem vinu vse svoje skrbi, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Pa rekel krčmarju je Jeden Drobíš: bil dober si, dal si za kruh in hašíš, a moram na pot, cesta vabi me stran, kot avtor v azilu bi rad bil poznan, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Pa vzel je smodnik in z zemljó je zravnal to krčmo, ki birt mu v poklon jo je dal, nato pa vzel palico, ptičjega pajka, ki bil mu je oče, ki bil mu je majka, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Pa se med potjo pajek je spremenil v popotnega psa, ki je smotke kadil, nato pa v kozarec bodrilnega ruma, ki trajal je komaj do prvega druma, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Prišel je na sedež krajevnega PENa, povedal je: jaz sem poet brez imena, živel bi rad v eni teh EHŽ-hiš, lahko pa me kličete Jeden Drobíš, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Vidimo: ti potrebuješ azil, so rekli na PENu, kri vzeli mu iz žil, pa pisal je v pravljični EHŽ-hiši (no, sinko, zdaj zraven še sonček nariši!), je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Kmalu se Jeden Drobíš je počutil, kot da je bogove navdiha naljutil, ni šlo mu od rok več nobeno pisanje, skrbelo ga je, kaj če bo ob stanovanje! Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Šel v mesto je, češ, tam si najde družíco, da v dve gubi zvit z njo bo pisal resnico, da spet mu bo teklo pero, kot je treba, saj enkrat, ko vir ti presahne, je jeba, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... A ni ga nobena hotela imeti, pa mu je nekako zviselo dol z leti, ko res so na PENu dejali: Drobíš, nekdo drug pride v tole od EHŽ-hiš, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Po mestu je taval, pod mostom je spaval, ponoči se v morah je premetaval, si rekel je: mar bom takole končal?! O bog, ko bi bil vsaj birtijo obdržál! Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Rešitev prišla zanj v obliki je novcev, nekdo izgubil je dva svežnja bankóvcev, pa rekel Drobíš je, zdaj bos že in slep: s temle denarjem bom dokončal ep! Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Ne vemo, kaj z njim se zares je zgodilo, ne kdaj je umrl, ne kaj ga je ubilo, a vemo, da moral naposled je umret, ne da bi vedel, če v PEN je sprejet, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... O pojte, ljudje, z mano tele vrstice, o Jednem Drobíšu, ki pljuval je v lice konvencijam starih ljubezenskih od; nakloni mu vsaj ti nagrado, Gospod! Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... O pojte, ljudje, z mano rime otožne, o njem, ki ni bil iz družine pobožne, ki ni si želel kariere krčmarja, od vina in kruha in šunke denarja, je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... O pojte, ljudje, z mano zgodbo o možu, ki ni prav pogosto izposojan bil v KOŽu, a ki se odrekel ni imenu poeta, o kitica, stanca – usoda prekleta! Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ... Tako se konča tale naša balada o Jednem Drobíšu, ki ljudstvu pripada, saj več se ne ve, kdo skladal je rime in če od honorarja preživél je do zime; je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen kresne noči brez noči ...
7.
Zapadno od Pekosa nema vlasti nema vlasti. Zapadno od Pekosa nema časti nema časti. Noću niko ne spava zapadno od Pekosa. Maske svuda meci svuda nema više svitanja. Došli zakrabuljeni kažu mi smo tviteri mi smo sada vlasnici e pas mater purgeri Zapadno od Pekosa nema vlasti nema nema vlasti. Zapadno od Pekosa nema časti nema časti. Jao bože smiluj se, šalji Teksa Vilera, on će znati šta da čini zapadno od Pekosa. Zapadno od Pekosa nema vlasti nema nema vlasti. Zapadno od Pekosa nema časti nema časti.
8.
V rdeči regiji živijo opordečniki. V rdeči regiji ni zraka. V rdeči regiji dihajo v rdeče nagobčnike. Obsojeni so. Smrt jih čaka. V rdeči regiji je edini manifest manifest Velikega Vodje. V rdeči regiji rdeča policija skrbi za nelagodje … Nikar ne vstopajte v rdečo regijo, vzeli vam bodo rdečo kri! Nikar ne vstopajte v rdečo regijo, šanki so zaklenjeni! V rdeči regiji rdeči oklepniki ne upoštevajo rdeče luči … V rdeči regiji je edini manifest manifest Velikega Vodje. V rdeči regiji rdeča policija skrbi za nelagodje … Nikar ne vstopajte v rdečo regijo, vzeli vam bodo rdečo kri! Nikar ne vstopajte v rdečo regijo, šanki so zaklenjeni! V rdeči regiji rdeči oklepniki ne upoštevajo rdeče luči …
9.
Prazne ulice 03:43
prazne ulice čakajo ljudi čakajo da bi se jim spet približali mi pa spravljamo pamet v culice in raje gledamo prazne ulice vrste pred poštami in trgovinami obračuni z željami in skominami mi pa spravljamo pamet v culice in raje gledamo prazne ulice kje je francija kje italija kje amerika kje avstralija vse to je še vedno en in isti svet tuj in neotesan mrk in prizadet prazne ulice kašljajo v dlani še vedno smo s poslušnostjo obsedeni raje spravimo pamet v culice in pridno gledamo prazne ulice glave sklonimo lica skrijemo v svojih luknjah redkokdaj prepih odkrijemo raje spravljamo pamet v culice in pridno gledamo prazne ulice žezlo dela kar pač najbolje zna udriha s prestola in se gre boga a še bog odloži težke sulice in šepne le čemu prazne ulice prazne ulice dihajo svež zrak za križiščem v noč gre tovorni vlak mi pa spravljamo pamet v culice in raje gledamo prazne ulice prazne ulice čakajo ljudi čakajo da bi se jim spet približali mi pa spravljamo pamet v culice in raje gledamo prazne ulice
10.
Halloween 02:43
11.
Moj otrok je biološko razgradljiv. Vsak dan ob šestih steče ven, da bi kadil. In po večerji skupaj igrava šah. Ko se iz figuric pokadi, vprašam: je to res šah? Moj otrok je biološko razgradljiv. Brahmsove uspavanke se ni naučil. In po klavirju je polil kislino. Rekel je, da to počne za domovino. Rad ga imam, o rad ga imam … Moj otrok je biološko razgradljiv. Preveč ponosen je, da bi se v klobčič zvil. Ponoči skače skozi okna predmestnih hiš, da bi videl, če je spodaj kak drobiž. Moj otrok je biološko razgradljiv. 20 let sem bil star, ko sem ga rodil. In po večerji skupaj igrava šah. Vesel sem, da je njegov krstni boter Jani Lah. Rad ga imam, o rad ga imam …
12.
Pod pasom 03:25
jutro udarja pod pasom. vklopi vpijatske zvonike. med enim in drugim odprtim lokalom nekako ne vidim razlike. mizice, stoli, razkužila in čaji in prazen nasmeh vhodnih vrat. in težki jedilniki na črnih tablah, ki nočejo s kurami vstat. in grem skozi center do prvega ključa, da bi odklenil obzorje. na tlaku so zgolj zapozneli golobi in stare kruhove skorje. mimoidoči se grejo izgubljene, otročje igrice s časom. zvoniki prebadajo zvočni zid. jutro udarja pod pasom. in grem skozi center do prvega ključa, da bi odklenil obzorje. na tlaku so zgolj zapozneli golobi in stare kruhove skorje. mimoidoči se grejo izgubljene, otročje igrice s časom. zvoniki prebadajo zvočni zid. jutro udarja pod pasom.

credits

released December 5, 2020

Pesmi in izvedba: Matej Krajnc
Posneto med majem in novembrom 2020 v Ljubljani
Ovitek: Zigman Frod
Slušaj najglasnije! 2020


Na pričujočem albumu so zbrani angažirani in drugi
singli, ki so izšli med majem in
novembrom 2020 in niso ugledali luči na
nobenem albumu. Dodana je
studijska različica satirične pesmi
“Moj otrok je biološko razgradljiv”, ki sem jo v “živi”
različici objavil na albumu “Habent sua? Fata libelli!”.
Pesem “Justin Townes Blues” je hommage kantavtorju
Justinu Townesu Earlu, ki je letos preminil, “Zima na
Klanjškovi (1985)” pa je naslovna pesem romana v nastajanju.

license

all rights reserved

tags

about

Matej Krajnc Slovenia

Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko trideset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992. se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo. ... more

contact / help

Contact Matej Krajnc

Streaming and
Download help

Shipping and returns

Redeem code

Report this album or account

If you like Matej Krajnc, you may also like: