1. |
Električni ovčar
05:09
|
|||
Električni ovčar me ustavi na cesti. Ve, zakaj.
Vpraša: ste iz dotične občine? Vprašam: kdo želi vedeti? Odgovori: mestni zmaj.
Pomislim na reveža. Desetletja že tiči na Resljevi.
Električni ovčar reče: pojdite z menoj. Rečem: ne morem, mudi se mi.
Reka zavije v klanec, čeprav bi morala narediti meander.
Na drugem bregu vidim moža z brado. Znan se mi zdi. Zavpijem: kdo ste? Odgovori mi: Slavko Šlander.
Doda še: poslal me je električni ovčar.
Rečem: lahko priplavate čez? Odgovori mi: za to sem že prestar.
Rečem: nič hudega, udaril bom s palico in reko razdelil.
Slavko Šlander reče: ni to že prej nekdo storil?
Rečem: je, a ni patentiral palice.
Slavko Šlander se nasmehne: no ja, zdaj je, kar je.
In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled.
Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet.
Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement.
Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent.
Električni ovčar pravi: poglejte v levi hlačni žep!
Nimam žepov, mu priznam, in ovčar zapoje: Daddy, take a nap.
Vprašam ga, kje je reka, ki sem jo poprej želel razdelit.
Električni ovčar odgovori, da so reke samo mit.
Rimska imena mest gradijo novo naselbino.
Bono in Edge ponudita vsak po eno nogo, a ju ne vzamejo.
Boljši vodovod potrebujemo, jima razložijo, a njima ni več kaj dosti mar.
Razstavljata atomsko bombo, onadva in električni ovčar.
In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled.
Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet.
Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement.
Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent.
Zaslužil sem si rento, pomislim, ko prečkam cesto, da bi preskočil plot.
Onkraj plotu sedi postarani gospod.
Orlandus Wilson? vprašam, a oglasi se Oscar Wilde.
Je lipa res zelenela? me vpraša, in če je, kje je dišeči gaj.
Mestni zmaj zarohni in dišeči gaji se spremene v pepel.
Avtobus se ustavi, kjer se ne bi smel.
Rad bi končal zgodbo, jo objavil in zaslužil kak pošten denar.
Nisi up to par, se nasmehne električni ovčar.
In brede zapojejo: na oknu glej obrazek bled.
Niso dovolj glasne, pridruži se jim še New Swing Quartet.
Preden rečeš: pazi, klovn! zabredeš v svež cement.
Regiment po cesti gre, igra I Pitched My Tent.
|
||||
2. |
Dan zmage
04:45
|
|||
Pogledam na koledar. Piše: 9. maj.
Na klopeh so vrezani obrazi. Vem, zakaj.
Obrišem šipo. Šipa se mi podobrika.
Gozdovi so nemirni. Vidijo nazaj.
Vrtijo se podobe. Črnobele slike.
Postave grejo mimo mene. Male in velike.
Iz čitank bi ušle, a čitanke trohnijo.
Pobrali so jim vejice. Pobrali so jim pike.
A vidim partizana, kako prihaja v mesto.
Kako godba igra. Ljudje se zgrinjajo na cesto.
Vprašanje je spet vprašanje. Nič več ni die Frage.
Nič več ni la domanda. Danes je dan zmage.
75 let se odvrti v hipu.
Najprej živimo v upanju. Nato živimo v stripu.
Nato raztrgajo strani in pišejo po svoje.
Vrtijo se podobe. V mimobežnem hipu.
In zvezda, ki jo nekdaj je deklica šivala,
čaka v kleti, da bi jo druga deklica pobrala,
in tisti, ki jo je slišal, se skriva v isti kleti,
že tri dekade mu skoraj nihče več ne reče hvala.
Vrtijo se podobe. Črnobele slike.
Postave grejo mimo mene. Male in velike.
Iz čitank bi ušle, a čitanke trohnijo.
Pobrali so jim vejice. Pobrali so jim pike.
A vidim partizana, kako prihaja v mesto.
Kako godba igra. Ljudje se zgrinjajo na cesto.
Vprašanje je spet vprašanje. Nič več ni die Frage.
Nič več ni la domanda. Danes je dan zmage.
|
||||
3. |
George Floyd
04:33
|
|||
Zgodovina se obrača, obrne pa se ne.
Ure s kukavico imajo čudne intervale.
Ceste gledajo naprej, na videz osamljene.
A v resnici so oslepele, še preden so nastale.
Semaforji dajejo občutek varnosti.
Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse.
Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”.
Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je.
Opletamo s svobodo, a svoboda se smehlja.
Gre od bombažnih polj do Minneapolisa.
Gre od Nobody Knows do teles, ki obleže
uklenjena in zlorabljena sred Novega sveta.
In semaforji dajejo občutek varnosti.
Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse.
Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”.
Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je.
Postali smo zdravniki, poslovneži in pravniki.
Postali smo vsevedni in vsemogočni tudi.
Postali smo sodniki, ki se jim nikamor ne mudi.
In pojemo: “Prijazna smrt, predolgo se ne múdi!”
In semaforji dajejo občutek varnosti.
Če nosiš uniformo, je dovoljeno vse.
Primimo se za srca, zapojmo “o land of the free”.
Moč je, kjer je novec, in novec je, kjer je.
Opletamo s svobodo, a svoboda se smehlja.
Gre od bombažnih polj do Minneapolisa.
Gre od Nobody Knows do teles, ki obleže
uklenjena in zlorabljena sred Novega sveta.
|
||||
4. |
Justin Townes Blues
03:13
|
|||
Jutra v Memphisu
se poslavljajo.
Komajda jih zazna
še kdo.
Dolga pot je, dolga pot,
še daljša bo.
Slišiš svetnika,
kako jeclja?
Roke pogleda,
žuljave ima.
Dolga pot je, dolga pot,
začudena.
Otroci niso več
na ulicah.
Le redkokdaj jih je
še česa strah.
Dolga pot je, dolga pot,
asfalt in prah.
Ko si osamljen, kaj
takrat počneš?
Gledaš dim sveče, nato
njen vosek ješ?
Dolga pot je, dolga pot,
do kam, ne veš.
Vsi se na svoj način
učimo jokati.
Nekje tečejo solze,
drugje spet kri.
Dolga pot je, dolga pot,
a druge ni.
Dolga pot je, dolga pot,
a druge ni.
credits
|
||||
5. |
||||
Strehe se nagibajo,
ne da bi sploh slutile.
Januar je na polovici.
Drevesa gledajo navzkriž
na robu Jugoslavije,
kmalu bodo imela madeže na licih.
A na hodniku greje
olje iz kesona,
nekdo z metlo vztrajno
stresa sneg z balkona.
Bori so nestrpni,
radi bi pomlad,
a januar vsak večer pobriše
stopinje izpred vrat …
Moje ime pod spalnico
naznanja pot po ulicah.
In Đoen nudi svoje jabolko.
Jutro v rahlem snežnem pršcu
na robu Jugoslavije
bo čez hipec ali dva dvignilo rolo.
Strehe se nagibajo,
ne da bi sploh slutile.
Januar je na polovici.
Drevesa gledajo navzkriž
na robu Jugoslavije,
kmalu bodo imela madeže na licih.
A na hodniku greje
olje iz kesona,
nekdo z metlo vztrajno
stresa sneg z balkona.
Bori so nestrpni,
radi bi pomlad,
a januar vsak večer pobriše
stopinje izpred vrat …
credits
|
||||
6. |
Balada o Jednem Drobíšu
07:04
|
|||
V vasi živel je Jeden Drobíš,
v krčmi je služil za kruh in hašíš,
nihče ni povedal, kje bil je rojen,
kdo mati njegova bila je, če v PEN
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Ko bil je Drobíš osemnajset let star,
poklonil mu je svojo krčmo krčmar,
češ, Jeden Drobíš, tu jo imaš, pa zapij
v vse bolj kislem vinu vse svoje skrbi,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Pa rekel krčmarju je Jeden Drobíš:
bil dober si, dal si za kruh in hašíš,
a moram na pot, cesta vabi me stran,
kot avtor v azilu bi rad bil poznan,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Pa vzel je smodnik in z zemljó je zravnal
to krčmo, ki birt mu v poklon jo je dal,
nato pa vzel palico, ptičjega pajka,
ki bil mu je oče, ki bil mu je majka,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Pa se med potjo pajek je spremenil
v popotnega psa, ki je smotke kadil,
nato pa v kozarec bodrilnega ruma,
ki trajal je komaj do prvega druma,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Prišel je na sedež krajevnega PENa,
povedal je: jaz sem poet brez imena,
živel bi rad v eni teh EHŽ-hiš,
lahko pa me kličete Jeden Drobíš,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Vidimo: ti potrebuješ azil,
so rekli na PENu, kri vzeli mu iz žil,
pa pisal je v pravljični EHŽ-hiši
(no, sinko, zdaj zraven še sonček nariši!),
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Kmalu se Jeden Drobíš je počutil,
kot da je bogove navdiha naljutil,
ni šlo mu od rok več nobeno pisanje,
skrbelo ga je, kaj če bo ob stanovanje!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Šel v mesto je, češ, tam si najde družíco,
da v dve gubi zvit z njo bo pisal resnico,
da spet mu bo teklo pero, kot je treba,
saj enkrat, ko vir ti presahne, je jeba,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
A ni ga nobena hotela imeti,
pa mu je nekako zviselo dol z leti,
ko res so na PENu dejali: Drobíš,
nekdo drug pride v tole od EHŽ-hiš,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Po mestu je taval, pod mostom je spaval,
ponoči se v morah je premetaval,
si rekel je: mar bom takole končal?!
O bog, ko bi bil vsaj birtijo obdržál!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Rešitev prišla zanj v obliki je novcev,
nekdo izgubil je dva svežnja bankóvcev,
pa rekel Drobíš je, zdaj bos že in slep:
s temle denarjem bom dokončal ep!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Ne vemo, kaj z njim se zares je zgodilo,
ne kdaj je umrl, ne kaj ga je ubilo,
a vemo, da moral naposled je umret,
ne da bi vedel, če v PEN je sprejet,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
O pojte, ljudje, z mano tele vrstice,
o Jednem Drobíšu, ki pljuval je v lice
konvencijam starih ljubezenskih od;
nakloni mu vsaj ti nagrado, Gospod!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
O pojte, ljudje, z mano rime otožne,
o njem, ki ni bil iz družine pobožne,
ki ni si želel kariere krčmarja,
od vina in kruha in šunke denarja,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
O pojte, ljudje, z mano zgodbo o možu,
ki ni prav pogosto izposojan bil v KOŽu,
a ki se odrekel ni imenu poeta,
o kitica, stanca – usoda prekleta!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
Tako se konča tale naša balada
o Jednem Drobíšu, ki ljudstvu pripada,
saj več se ne ve, kdo skladal je rime
in če od honorarja preživél je do zime;
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...
|
||||
7. |
Zapadno od Pekosa
02:50
|
|||
Zapadno od Pekosa
nema vlasti nema vlasti.
Zapadno od Pekosa
nema časti nema časti.
Noću niko ne spava
zapadno od Pekosa.
Maske svuda meci svuda
nema više svitanja.
Došli zakrabuljeni
kažu mi smo tviteri
mi smo sada vlasnici
e pas mater purgeri
Zapadno od Pekosa
nema vlasti nema nema vlasti.
Zapadno od Pekosa
nema časti nema časti.
Jao bože smiluj se,
šalji Teksa Vilera,
on će znati šta da čini
zapadno od Pekosa.
Zapadno od Pekosa
nema vlasti nema nema vlasti.
Zapadno od Pekosa
nema časti nema časti.
|
||||
8. |
Rdeča regija
03:49
|
|||
V rdeči regiji živijo opordečniki.
V rdeči regiji ni zraka.
V rdeči regiji dihajo v rdeče nagobčnike.
Obsojeni so. Smrt jih čaka.
V rdeči regiji je edini manifest
manifest Velikega Vodje.
V rdeči regiji rdeča policija
skrbi za nelagodje …
Nikar ne vstopajte v rdečo regijo,
vzeli vam bodo rdečo kri!
Nikar ne vstopajte v rdečo regijo,
šanki so zaklenjeni!
V rdeči regiji rdeči oklepniki
ne upoštevajo rdeče luči …
V rdeči regiji je edini manifest
manifest Velikega Vodje.
V rdeči regiji rdeča policija
skrbi za nelagodje …
Nikar ne vstopajte v rdečo regijo,
vzeli vam bodo rdečo kri!
Nikar ne vstopajte v rdečo regijo,
šanki so zaklenjeni!
V rdeči regiji rdeči oklepniki
ne upoštevajo rdeče luči …
|
||||
9. |
Prazne ulice
03:43
|
|||
prazne ulice
čakajo ljudi
čakajo da bi se jim
spet približali
mi pa spravljamo
pamet v culice
in raje gledamo
prazne ulice
vrste pred poštami
in trgovinami
obračuni z željami
in skominami
mi pa spravljamo
pamet v culice
in raje gledamo
prazne ulice
kje je francija
kje italija
kje amerika
kje avstralija
vse to je še vedno
en in isti svet
tuj in neotesan
mrk in prizadet
prazne ulice
kašljajo v dlani
še vedno smo
s poslušnostjo obsedeni
raje spravimo
pamet v culice
in pridno gledamo
prazne ulice
glave sklonimo
lica skrijemo
v svojih luknjah redkokdaj
prepih odkrijemo
raje spravljamo
pamet v culice
in pridno gledamo
prazne ulice
žezlo dela kar
pač najbolje zna
udriha s prestola
in se gre boga
a še bog odloži
težke sulice
in šepne le čemu
prazne ulice
prazne ulice
dihajo svež zrak
za križiščem v noč
gre tovorni vlak
mi pa spravljamo
pamet v culice
in raje gledamo
prazne ulice
prazne ulice
čakajo ljudi
čakajo da bi se jim
spet približali
mi pa spravljamo
pamet v culice
in raje gledamo
prazne ulice
|
||||
10. |
Halloween
02:43
|
|||
11. |
||||
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Vsak dan ob šestih steče ven, da bi kadil.
In po večerji skupaj igrava šah.
Ko se iz figuric pokadi, vprašam: je to res šah?
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Brahmsove uspavanke se ni naučil.
In po klavirju je polil kislino.
Rekel je, da to počne za domovino.
Rad ga imam,
o rad ga imam …
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Preveč ponosen je, da bi se v klobčič zvil.
Ponoči skače skozi okna predmestnih hiš,
da bi videl, če je spodaj kak drobiž.
Moj otrok je biološko razgradljiv.
20 let sem bil star, ko sem ga rodil.
In po večerji skupaj igrava šah.
Vesel sem, da je njegov krstni boter Jani Lah.
Rad ga imam,
o rad ga imam …
|
||||
12. |
Pod pasom
03:25
|
|||
jutro udarja pod pasom.
vklopi vpijatske zvonike.
med enim in drugim odprtim lokalom
nekako ne vidim razlike.
mizice, stoli, razkužila in čaji
in prazen nasmeh vhodnih vrat.
in težki jedilniki na črnih tablah,
ki nočejo s kurami vstat.
in grem skozi center do prvega ključa,
da bi odklenil obzorje.
na tlaku so zgolj zapozneli golobi
in stare kruhove skorje.
mimoidoči se grejo izgubljene,
otročje igrice s časom.
zvoniki prebadajo zvočni zid.
jutro udarja pod pasom.
in grem skozi center do prvega ključa,
da bi odklenil obzorje.
na tlaku so zgolj zapozneli golobi
in stare kruhove skorje.
mimoidoči se grejo izgubljene,
otročje igrice s časom.
zvoniki prebadajo zvočni zid.
jutro udarja pod pasom.
|
Matej Krajnc Slovenia
Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko trideset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992. se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo. ... more
Streaming and Download help
If you like Matej Krajnc, you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp