Nekdo je odprl vrata in prepih je naredil svoj prvi jutranji obhod. Slabo mu je postalo in oblake je prineslo od nekod. Na stekleni mizi stoji pehar suhih hrušk, nekdo jih bo narezal in kandiral. Stol je obtežen s pamfleti, nikoli mu ne dajo mira. Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel. Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. Preddverje je molčalo. Junake iz povesti so obglavili že prej. Peter Klepec je kričal: vsaj Franceta Bevka obvestite, ej! Krpan ni dal glasu od sebe, pokazal bo, kako umirajo junaki. Ko pa so rekli, da ne dobi poslednje cigarete, je pogledal z belim, se zadrl: Zorba! in pred začudenimi očmi plesal sirtaki. Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel. Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. Brkonja Čeljustnik je dejal: brkov ne dam stran za nikogar! A je prišla drhal in mu izpraskala oči, češ, no hard feelings, brez razloga. In Arhimed je svoje kroge skušal spremeniti v kvadrate. Intelektualec, kaj? je slišal nad seboj, nato pa bil je zvon: moj Mate, jo, moj Mate! Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel. Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. Vojskovodja je vstal pozno, na delavski avtobus se mu nikoli ne mudi. Jutro je bilo megleno, kroglice frčale so po zraku, skoz okno je opazoval, kako prebijajo ljudi. “Čudne kroglice,” je zamrmral, “a to ne moti velikega duha!” Vedel je, da mora čimprej do steklene mize, tam ga čakajo, da blagoslov jim da. Čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel. Čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. Vojskovodja je bil vedno trd, neizprosen, mož jeklen. Hodil je počasi, a ni drobencljal in tudi glave ni obračal kakor maneken. Imel je zgolj en cilj: držati v rokah svoj stekleni svet. Teh nekaj čudnih kroglic iz megle mu bo prineslo še par novih epolet. Vedel je, da vsi čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel. Da čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. Ko je prišel, mu ni nihče metal cvetja pred nôge. Ni bilo fanfar, ne lepotic in ne preproge. Zgolj hladen salutiran “dober dan” … samo to je zahteval od svojih ljudi. Kdo bo poslušal hvalnice in pesmi! od tega ni časti. Vedel je, da vsi čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel. Da čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel. A vtem so za stekleno mizo čakajoči obležali. Z oblaki so prišle v sobano čudne kroglice, še preden so jih sploh zaznali. “Kdo je odprl vrata?” je Vojskovodja mrko meril tiste, ki so ga sprejeli. Očitno niso šli za drugimi v sobano in posledično so po naključju preživeli. Zdaj ni bilo pomembno, kdo bo kje sedel. Tudi medved s trnom v nogi je podlegel. “Odnesite ga, da ne bo smrdel!” Nato je zaukazal, naj se razglasi čez ves stekleni svet: nihče naj se ne prikaže zunaj, dokler tega ukaza ne prekliče nov dekret. Pamflete je na mizo dal in ukazal, da prinesejo papirje, ki jih je pripravil oni dan. Rad bi popečatil vse, kar je na njih, stekleni svet bo končno spet steklen zgolj zanj. Nekje je slišal, da je svet bolj obvladljiv skozi meglene oči. In zdelo se mu je, da bo megla trajala še dolge, dolge dni …

delam od doma, postal sem milijonar, v luknji za štedilnikom sem odkril denar in ela peroci me prosi, naj ji ga dam. moj dežnik je lahko balon, pravi, a samo enega imam. rečem ji: ela, počakaj, jutro je še mlado, pozvoni lado leskovar, rečem: vstopi, lado. prinese nekaj viskija, da bi ga ob delu pil. pomislim: on ne mara čaja, njemu ga bom nalil. nato se mi na pragu nariše ali baba, z njim pa vsi razbojniki, pa škržat in bubašvaba. radi bi vstopili, a zavzdihnem: preveč vas je! ela peroci zavpije: našel je denar, lado leskovar pa: pa menda vendar ne! stojim pri vratih kuhinje, prijemljem se za steno, zarohnim: poberite se odtod, kršite karanteno, in moj denar vas ne briga, ne dotikajte se ga! ali baba pa: vidim same kovance, nobenega bankovca! lado leskovar se zakrohota: kakšna karantena! ela peroci zašepeče: ne se upirat, ker je brez pomena! ali baba me gleda in se reži: kje pa živiš! mi smo pripravili teren, zdaj pa bi vzeli tvoj denar, če dovoliš! zavpijem: izginite pri priči, a vtem me v rebrih zaboli, lado leskovar zagodrnja: bil sem mlajši kakor ti, nikoli pa odrekal bližnjemu pomoči ... škržat in bubašvaba pa zapojeta potiho: povej, je tole bogastvo mar sodo ali liho? ali baba reče: nehajta, kdo neki bo štel! lado leskovar reče: prav ima, kar jaz bom vse vzel …

Stene me sprašujejo, kdaj bo nov kviz. Na stranišču šepetam: naris, tloris, stranski ris, žena vpraša: si že peljal ven psa? Izrežem ga iz papirja in ji rečem: ná! O, o, samoizolacija. O, o, samoizolacija. Poklical bi Petra Sellersa, da bi šla na čik, a Peter Sellers je postal Gorski zdravnik in moja kopalnica ni dovolj velika zanj. Umivalnik je preozek, v kadi biva Kublaj kan. O, o, samoizolacija. O, o, samoizolacija. Vidim, da se nekaj kreše, nekaj se kadi. Obrt pride človeku prav, ko je v samoizolaciji … Plišaste živali sestankujejo. Jebem jim vse po spisku, one lahko grejo, kamor hočejo. A vseeno so solidarne, prinesejo mi čaj. Žena vpraša: lahko danes kuha raca? Rečem: naj! O, o, samoizolacija. O, o, samoizolacija. Peter Pan je večno mlad, Bedanec večno star. Gledam, ko testenine padajo iz omar. Žena vpraša: kaj pa omaka? Rečem: kdo? Na poti od sobe do stranišča pljuva vame Mister No. O, o, samoizolacija. O, o, samoizolacija. Kozarci šklepetajo, ker ni več Cedevite. Zunaj nekdo poje: pastirci, kam hitite? Žena me sprašuje: je vse to res ali samo privid? Rečem: pridi bliže, dajva skupaj ugotovit! O, o, samoizolacija. O, o, samoizolacija.

Maske za zajtrk že za malico odpadejo. Maske za zajtrk že za malico odpadejo. Pomlad prihaja, huda zima bo. Gledam avtomobile, našemljeni so v tovornjake. Gledam avtomobile, našemljeni so v tovornjake. Z mišelinkami na off izzivajo oblake. Apostol Pavel piše Korinčanom, a Korinčani postavljajo žar. Apostol Pavel piše Korinčanom, a Korinčani postavljajo žar. Kaj nam bo apostol Pavel, mrmrajo, indoktriniran je in star! V gozdovih skriti nastavljamo pasti. V gozdovih skriti nastavljamo pasti. Za pust bom drugorazredni državljan, povej mi, kaj boš ti. Hopsasa drajsasa, iz kuhinj uhaja plin. Hopsasa drajsasa, iz kuhinj uhaja plin. Lani sem bil krofov sit, letos grozi mi aubergine. Maske za zajtrk že za malico odpadejo. Maske za zajtrk že za malico odpadejo. Pomlad prihaja, huda zima bo.

Šel sem po špecerijo in srečal Državni udar. Rekel je: vidim, da nakupuješ, predaj mi ves svoj denar! Ker sem se upiral, je Državni udar zarohnel. Dvignil je težko državno palico, od besa je postal popolnoma bel. Rekel je: ti kupuješ kruh in mleko, medtem ko zapiramo meje! Namesto da bi prispeval za nov tank, ti pišeš pesmice in epopeje! Namesto da bi državi podaril tiste lisice, s katerimi si včeraj v intimni vnemi uklenil svojo gospo, zapravljaš za špecerijo, država pa jemlje slovo! Rekel sem: poslušaj, Državni udar, vse v redu in prav, a pljuvaš na mojo zaščitno masko, da sem že ves krmežljav! Če misliš, me aretiraj in mi odvzemi državljanske svoboščine, sicer pa ne trosi naokrog svoje sline  - nevarna in zoprna je! Državni udar je kar obsteklel - tega ni pričakoval! Medtem sem hitro stekel čez cesto in mu ubežal. Če me bo čakal pri izhodu iz trgovine, mu bom v glavo zagnal kupus i kobasice, preden jih bo pobral, bom že doma, zaklenjen, na varnem, kajne? A žena me opozarja: Državni udar zdaj lahko pride tudi na dom. Kaj bo, če vstopi? Bova prijavila vlom? Zdaj tuhtam, kako naj se pravzaprav rešim nasilneža. Obstaja morda še kakšna težka državna palica?

semaforji drvijo po črtah. prezgodaj je še za strah. nekdo vpije pred prehodom za pešce: pridi ven, če si upaš, bach! velika noč. velika noč. skala se vendar premakne. grob zadiši po potici. radi bi imeli skorjo, a grabimo po sredici. velika noč. velika noč. križi izginejo s hriba. ogrinjala je nekdo vzel. vonj po krvi se izgublja. dan se še ni začel. velika noč. velika noč.

Mimo Stražuna v poznem aprilu in po Cesti k Tamu in listje se zbira v drugačnih oblikah, kot je to sicer običaj in ne, gospa ni na vrvici, samo zdi se tako, gospa se smehlja in se ozira, če kdo vidi … če kdo vidi koga ali kaj, in odmigne avtobusu, ki se hoče ustaviti in jo odpeljati in potem se gospodu strga vrečka in nekaj avtomobilov potrobi in mogoče gre po oni strani ceste kantavtor, kdo bi vedel, še Flere Krivostegno ne more soditi zgolj po podobi, in poštar se pripelje mimo, kot bi se pripeljal po vrvi, dostojanstveno se ziblje in med prsti vrti čik in v haustoru streljaj stran vidim Toma Waitsa, kako se preteguje, morda je on, morda “neki sasvim drugi lik”, in na razpokanem pločniku vidim poezijo tridesetih let, davne odtise korakov, cepetanja deklic in dečkov, ki so šli tod s starši, starimi starši ali morda z nikomer, objela jih je kratka jutranja mariborska megla, ki se je zleknila ob pot, ali pa veter, ki je izgubil že preveč klobukov, da bi lahko odločal, ali komu še kakšnega vzame … In Stražun molči v poznem aprilu. In njegova tišina me bega, čeprav vem, da grem samo mimo in da listje ne leti samo name …

Preklet bodi, me ustavi star šlem, ko stopim čez sobo in se zazrem v celjski strop, tako lepo odprt in svoboden, zazrem se čisto podzavestno, lahko ga tudi ne bi opazil, če bi ne vedel, da je tam in če bi me rumenonogogalebe noge ne nesle prav v to smer, nič hudega slutečega, zavezanega staremu celjskemu molku iz nekih nezavezanih dni, ko sem prvič stal pod temi nebesi s postavo v plašču in spraševal: zakaj nas s stropa vedno gleda toliko oči? In Savinja je brenčala svojo popevko, kot jo brenči še danes, zanjo nikoli ni dobila nagrade, a to ne moti njenih valov, ki so bili vedno tako elvisasto prožni, vedno na voljo za čvek, ko sem se prekajen vračal proti domu, a nikoli zares domov, takrat, pred leti, svež brenkač, brez postave v plašču, ta je šla tja, kamor valovi Savinje nimajo več uvida, tudi tirov ni več čez Mariborsko in starejšega gospoda, ki je dvigoval zapornico, da bi vmes lahko prisopihala Lepa Vida, a na drugem koncu mesta, tu, kjer zdaj stojim, sem z bronastim Splavarjem lovil bronaste ribe in postavo v plašču spraševal: bova šla spet v grofijo, a jaz sem šel v šolo in ona je še zadnjič šla v hribe …

Na ulici nekdanjega maršala pometa veter sivorjavo listje. Kratka jesen se skoraj že poslavlja in težek zrak nad redke hiše lega. Prehod za pešce je še komaj viden
 na ulici nekdanjega maršala,
 cigare pa še vedno zadišijo
 med drevjem, ko na zimo se pripravlja. Včasih so se pred hišami igrali otroci na ulici nekdanjega maršala.
 Zdaj zrasli so in hiše zapustili 
in težke kariere si zgradili. Ne spomnijo se več na zaprisege,
 pa ne na kri, ampak na čast nekdanjo, ko je beseda še meso postala
 na ulici nekdanjega maršala.

Gospodarji se zleknejo. Grozdje je pripravljeno. Prometni znaki so postavljeni. Kristus je vstal. Noč se lepi na njihove nohte, a pred spanjem imajo manikure. Zaspali bodo z maskami. Brez težav. Pred njihovimi posteljami so figure iz voska. Čakajo, da bi lahko spremenile svoja obličja. Gospodarji vedno spijo v prvem nadstropju. To je aksiom. Svojim majordomom ukažejo: zaprite zapahe! Varujte pritličja! In veter daje vbogajme … Veter daje vbogajme … Lepo je v naših domovinah biti mlad. Lepo je odrasti. Lepo je gledati sončne zahode, kako pojejo Blue Hawaii. Ponoči pa luna beži po nebu. Nihče ne sliši njenih krikov. Da je bila plima, povejo zjutraj v TV-oddaji. In veter daje vbogajme … Veter daje vbogajme … Gospodarji imajo lica, narisana na povoščenih stenah. Dorišejo si nasmehe, če je to že potrebno. Z vodenkami. Noč se lepi na njihova telesa, a pred spanjem jih odložijo v varstvo mehkim blazinam, obloženim z mirnimi vestmi. In veter daje vbogajme … Veter daje vbogajme …