1. |
Ponočna potnica
05:00
|
|||
|
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ...
»Prepelji, brodnik, me takoj!
Oh, meni mudi se;
in preden zdani se,
mi daleč je priti nocoj.«
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ...
Čez reko čoln črni leti.
A potnica pozna,
velika in grozna,
z brodnikom v njem tiho sedi.
»Telo ko kost suho
zavijaš v rjuho;
iz ust ti mrtvaški gre puh!
Pod čelom prikrita
dva ogla gorita ...
Živ človek si, ali si duh?«
»Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se oziraš?
Naprej, naprej tiraj svoj čoln! ...«
In žena vzravna se,
glej, veča se, rase —
ves čoln že je skoro je poln.
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ...
Pri bregu! Čoln butne na kraj ...
»Kdo tujka si grozna?
O, potnica pozna,
brodnino odštej mi sedaj!—«
»Za manoj smrt bleda,
puščoba in beda,
strah, stok in drgèt pred menoj!
Kdo tvoja sem druga?
Ime mi je — kuga!
Nocoj grem na desni breg tvoj!
V vsak dom se odpravim,
ljudi vse podavim ...
a tebi naj milost storim?
Ne boš čul vpijočih
in gledal ne mročih ——
zdaj prvega tebe umorim!«
|
||||
2. |
Samorastniki
02:45
|
|||
|
Samorastniki splezajo na podstrešje, ker imajo tam uro s kukavico.
Danes bo zaukala petdesetkrat. Velikodušna je.
Kupili so si nove čevlje. Samodejno so zrasli za 10 centimetrov.
Nosijo zlikane predpasnike.
A deske so trhle.
Treba bi jih bilo popraviti.
Kladivo je ostalo spodaj v hiši.
Spet bo treba plezati.
Mimogrede se zvečeri. To je slaba navada dneva.
Slaba navada dneva je tudi, da zeha, ko mu je dovolj vsega.
Samorastniki so lepo vzgojeni. Ostanke sveč pojedo.
Ne ozirajo se na Jana Vitovca, ki jih nenapovedano oblega.
A deske so trhle.
Treba bi jih bilo popraviti.
Kladivo je ostalo spodaj v hiši.
Spet bo treba plezati.
|
||||
3. |
Stekleni metulji
02:26
|
|||
|
Igrali smo se s steklenimi metulji.
Razbili smo steklene dnevne sobe.
V zabojnik za steklo smo pometli steklene starše.
Ostalo je zgolj nekaj steklene tesnobe.
Veter prehitro potrka.
Za njim ostanejo koščki.
Potem nas premetenec meni nič tebi nič pobara:
ste se porezali, ubožčki?
Kak stekleni metulj vedno pobegne
in se zateče v stekleno travo.
Tam sede nanj stekleni Tom Jones.
Stekleni Tom Jones v sodelovanju s stekleno naravo.
Veter prehitro potrka.
Za njim ostanejo koščki.
Potem nas premetenec meni nič tebi nič pobara:
ste se porezali, ubožčki?
|
||||
4. |
Zorin
02:34
|
|||
|
Zorin, kam si šel?
Kam spet hitiš?
Starci so te izobčili, praviš.
Požgi nekaj njihovih hiš!
Pazi, kako boš oblečen,
ko boš to počel.
Boš dal klobuk postrani,
na suknjič značko planike pripel?
Zorin, slišim, da jočeš
v melodiji Unchained Melody.
Bill Medley je že dejal,
da lahko to žalitev opere zgolj kri.
Pazi, kako boš oblečen,
ko se boš z njim lasal.
Boš dal klobuk postrani,
se boš izgovoril na sedem suhih krav?
Zorin, pojdi domov!
Čakajo te stari filmi. Hej,
pred osmo zvečer Lee Marvin,
po deseti zvečer Doris Day.
Pazi, kako boš oblečen,
ko boš v naslonjaču sedel.
Boš dal klobuk postrani,
na suknjič značko planike pripel?
|
||||
5. |
Doktor Karbonarius
02:30
|
|||
|
Doktor Karbonarius zjutraj najprej poje toast, ker ve,
da je toast zdrav. Tako so ga naučili.
Časnika ne prebere, ker ne zna listati tanjših publikacij.
Tudi prvo jutranjo cigareto pokadi bolj po sili.
Nato ne počne ničesar.
V steno bolšči.
Ciciban teče skozi zeleni dan
mimo doktorjeve hiše do konca vasi.
Doktor Karbonarius se je preselil na deželo, ker se tako
spodobi za upokojene intelektualce.
So nori ti Rimljani, mrmra, ko si umiva zobe.
Očitno med čedenjem navija za Galce.
Nato ne počne ničesar.
V steno bolšči.
Ciciban teče skozi zeleni dan
mimo doktorjeve hiše do konca vasi.
|
||||
6. |
Pipa tobaka
02:43
|
|||
|
Včasih zadostuje že pipa tobaka,
včasih moraš na hodniku sedeti dlje časa.
Vasa Ladački vmes umre. Vsako uro točno ob uri.
Hočeš kaj dokazati, Vasa?
Pipa tobaka
je dovolj.
Pipa tobaka
je dovolj.
Slike naj bi po hodniku razporedili
po abecednem redu potez s čopičem.
A poteza A je daleč za potezo I.
Kustosi krvavijo. Je šlo kaj narobe? Kdo ve!
Pipa tobaka
je dovolj.
Pipa tobaka
je dovolj.
Včasih zadostuje že mrežica za kruh,
včasih moraš pritiskati na gumbe in se priduševati.
Lassie se ne vrne. Pristaši škotskih ovčarjev znorijo.
Take stvari bo treba v prihodnje označevati.
Pipa tobaka
je dovolj.
Pipa tobaka
je dovolj.
|
||||
7. |
Med dvema stoloma
02:13
|
|||
|
Med dvema stoloma je še en stol.
Vreden je baje nekoliko manj.
Vozi se v zlatih kočijah,
a to še ne pomeni, da je kasko zavarovan.
Njegova polt je bleda.
Ni dobro izrezljan.
Med dvema stoloma je še en stol.
Vreden je baje nekoliko manj.
Kaj boš povedal, vsevedni pripovedovalec,
ki veš vse zgolj do tretje strani.
Nato se zgodba obrne. Stol zaropota.
V zgodovini pohištva se nekaj zgodi.
Njena polt je bleda.
Interpretira jo Ivo Ban.
Med dvema stoloma je še en stol.
Vreden je baje nekoliko manj.
|
||||
8. |
Dona Klara
03:05
|
|||
|
Dona Klara, dona Klara, yeah yeah yeah.
Kanapejev bo dovolj za vse.
Na omari se menda nabira prah.
Kihaj. Kašljaj. Naj ne bo te strah.
Tvoje opcije so multiple.
Dona Klara, dona Klara, yeah yeah yeah.
Louis štirinajsti je šel igrat punk v Kanado.
Kariero je pustil zato.
Zdaj ti piše dolga pisma, dona Klara.
Ti smejiš se, praviš, da si že prestara.
A poglej njegove letnice!
Dona Klara, dona Klara, yeah yeah yeah.
Dona Klara, dona Klara, yeah yeah yeah.
Zadnje, pravijo, umira upanje.
A za njim v resnici umre še marsikdo.
Ne vem pa, če morda ne zgolj navidezno.
Praviš, da ponoči rada spuščaš hude pse.
Dona Klara, dona Klara, yeah yeah yeah.
|
||||
9. |
Čez osem let
03:34
|
|||
|
Šel sem po poti skoz mesto. Srečal me je vražji goban.
Vprašali so me, kako to. Vprašali so me, koliko hočem zanj.
Rekel sem: vprašajte gospodarja gob? Rekli so: ni bil svojčas gospodar prstanov?
Povedal sem: zazidali so ga. Vprašali so: kdo? Povedal sem: Edgar Allan Poe.
Živim v plišastem svetu. S tem sem vedno nekaj korakov pred drugimi.
Denimo: že ob rojstvu sem vedel, da se kruh drobi.
Miklova Zala je zame ukradla nekaj izložbenih lutk.
Skupaj smo odraščali: one, Zala, jaz, Tutankamon in Brut.
Tengofamiglia me ni aretiral. Hvaležen sem mu zato.
Pela sva Ostržkovo pesem. Dobro je zadel visoki O.
Do kam sežejo tvoje lovke, sem ga vprašal. Zastokal je: o ti indecentni hrust!
Rokenrol je plačilo sveta. Zato imam plačan dopust.
Šel sem po drugi poti skoz mesto. Mračilo se je že.
Avtobusi mi mahajo, ustavijo pa mi ne.
Velika stopala prislužijo veliko desetprstnih nebes.
Kdo bi si mislil, da Štirje kovači še vedno spodbujajo: vsi na ples!
Tengofamiglia me ni aretiral. Hvaležen sem mu zato.
Pela sva Ostržkovo pesem. Dobro je zadel visoki O.
Do kam sežejo tvoje lovke, sem ga vprašal. Zastokal je: o ti indecentni hrust!
Rokenrol je plačilo sveta. Zato imam plačan dopust.
|
||||
10. |
Črne strani
02:50
|
|||
|
Strani so črne
in čisto na vseh nekdo kriči.
Hvaležen bralec sem,
vedno dobim velike oči.
Tujci streljajo iz baretk
in njihove roke so korenine.
Rastejo nekam navzgor
v napačne višine.
Ubijem slepca ali belouško
na svetega Erazma dan.
Ulice so videti prazne,
še celo trg je nekam zadržan.
Vlečem rdečo nit,
a mi ničesar ne pove.
Zastave ne izobešam več,
prepozno je.
Na kateri grm bi obesil
žalostne poglede črnih strani?
Kdo ve,
kaj se je zgodilo v tisti pravljici!
Dokler ne odbije noč,
ne bo nihče šel od tod.
Polkna so privita.
Ključe ima kralj Herod.
In čas
se s tujim delom kiti.
Kdo izmed nas
se ne boji
oditi?
|
||||
11. |
||||
|
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Vsak dan ob šestih steče ven, da bi kadil.
In po večerji skupaj igrava šah.
Ko se iz figuric pokadi, vprašam: je to res šah?
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Brahmsove uspavanke se ni naučil.
In po klavirju je polil kislino.
Rekel je, da to počne za domovino.
Rad ga imam,
o rad ga imam …
Moj otrok je biološko razgradljiv.
Preveč ponosen je, da bi se v klobčič zvil.
Ponoči skače skozi okna predmestnih hiš,
da bi videl, če je spodaj kak drobiž.
Moj otrok je biološko razgradljiv.
20 let sem bil star, ko sem ga rodil.
In po večerji skupaj igrava šah. Ali pa ne.
Vesel sem, da je njegova krstna botra Majda Kne.
Rad ga imam,
o rad ga imam …
|
||||
12. |
Marijana
03:04
|
|
||
13. |
Kresilna goba
03:06
|
|||
|
Nekaj brusov in kresilna goba,
pa svet dobi, kar mu pripada.
Nekaj motenih velikanov
se kotali kot orjaška klada.
Zmrači se hitro in docela,
nihče ne bo ušel prijemu zime;
a vetra sploh ne čutim v sunkih,
le nekaj na koži zasrbi me.
Premikajo se najvišje gore,
kvartajo za lažji dostop.
Kdor zmaga, ukreše kresilno gobo,
kdor izgubi, je mizantrop.
|
||||
Matej Krajnc Slovenia
Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko trideset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992. se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo. ... more
If you like Matej Krajnc, you may also like:
The crossover no one saw coming—a sinister, album-length tribute to the King from the legendary Glenn Danzig.
go to album
Get Loose Or Get Lost
by Bloodshot Bill
Rollicking rockabilly on the latest from cult legend Bloodshot Bill, nailing the raucous spirit of early rock & roll.
go to album
Come Get Your Love Right Now
by Bloodshot Bill
Bloodshot Bill brings his seventh LP of whacked-out rockabilly and stomping garage to Goner Records.
go to album
Driving and fuzzed out rock and roll from the Motor City on the great Feel It Records.
go to album
Italian stoner powerhouse Tenebra has the heft of Sabbath and the hooks of Saint Vitus in their powerfully imposing tunes.
go to album
Strange, Strange Times
by The Ugly Kings
Combining crooned murder ballads with raw, angsty hard rock hooks, Melbourne's The Ugly Kings are a wrecking crew well worth watching.
go to album
featured on Bandcamp Radio Dec 8, 2020
go to album
