1. |
Videl sem te v zrcalu
02:05
|
|||
|
Videl sem te v zrcalu,
lepšo kot ponavadi,
z lasmi kot blaga svila
in z vonjem po pomladi;
prijel sem te za roko
in šla sva kot otroka
in noč bila je hladna,
a dolga in globoka.
Nežno sem se nasmehnil
in ti si pristopíla
in v svetlo marčno jutro
sva nema se vrníla;
videl sem te v zrcalu
lepšo kot ponavadi,
z očmi kot divji kostanj
in z vonjem po pomladi.
|
||||
2. |
||||
|
Jutránja megla ne pušča sledi
na tvojem telesu.
Ko te zagleda, se razpusti
in naskrivaj nežno zardi
kot deklica ob prvem plesu.
Dan ne zapušča nobene sledi
v tvojih očeh.
Ko te zagleda, se nasmeji
in skrije samoto jutránjih poti,
pusti pa nasméh.
Večerna svežina ne pušča sledi
na tvojem telesu.
Ko te zagleda, postane kot ti
in vzame svežino in hlad in pusti
samo nekaj v očesu ...
|
||||
3. |
Pasijansa
03:00
|
|||
|
Počasi vtipkavam svojo pasijanso,
ura bo tri popoldne, jaz pa …
… odhitim skozi okno lastnega pogleda,
trepetam pred velikimi travniki pod njim.
Popoldan je kot popoldnevi iz Kovičeve pesmi,
tudi valčki so in otroci se igrajo,
le da dežuje. Počasi, kot da se ne bi mudilo
roditi se, umreti in vmes še živeti
bolj ali manj uspešno … seveda … (hm!) …
Vse, kar vidim, je cerkvica, mala, pozabljena,
neobnovljena že vsaj sto in še petdeset let.
Pozabljena cerkvica. V njej pozabljen tabernakelj.
V njem pozabljen bog. Ljudje ga niso potrebovali.
Dajmo, igrajmo! Kdo bi vedel, če bo jutri kitara še uglašena!
Dajmo, pozabimo! Kdo bi vedel,
kdo bi vedel kdo ve kaj!
In dolina je rjava, sploh ne zelena, še manj pa takšna,
kot dolina Owena in Mardged.
Sploh ne takšna, kot bi človek pričakoval.
Tja se ne bom nikoli umaknil.
Tja že ne!
Vtipkavam svojo pasijanso.
Ura je … tri popoldne …
Veliko preveč za večnost.
Veliko premalo zame.
|
||||
4. |
Taksi
03:37
|
|||
|
hej taksi pripelji noč je že stara
vse kurbe že spijo vsi zvodniki čemijo
kje v zatohlih sobah premraženih lopah
in pianist je najavil konec nastopa
in ulica se že počasi prebuja
veš vlak je hudič vse redkeje zamuja
nisem jutranji ptič mesta ne poznam
brez teme ob sebi in svetlih napisov
brez svetlih izložb in pijanih obrisov
vseh starih kolegov vseh ki plačajo liter
vseh tistih katerih požirek je hiter
ne to noč si nisem plačal ljubezni
a kaj te sploh briga vozi in molči
ne to noč se nisem predal majhnim barom
in niti načičkanim tipom s cigaro
to noč sem zajadral v drugačen pristan
in obrnil svoj meč in zbežal na drugo stran
|
||||
5. |
||||
|
nikoli ne hodim po mestu opolnoči
bojim se odmeva korakov v gluhi temi
bojim se svetlečih izložb in bolščečih oči izložbenih lutk
in tesno mi je ob misli da menda nisem po modi obut
ne hodim po mestu opolnoči
preveč je zalezovanja uličnih luči
nikoli ne hodim po mestu opolnoči
lokalne tolpe se klatijo naokrog in iščejo zapoznele ljudi
in tepejo parčke ki grejo iz poznega kina
in pijanci se majejo domov ko jim v oštarijah ne dajo več vina
in nesrečniki se bude noči je bilo bolj malo
prezgodnji kolporter brzda telo ki bi rado prezgodaj zajtrkovalo
ne hodim po mestu opolnoči
preveč je zalezovanja uličnih luči
naj se mar pridružim lokalnim tolpam in zapitim zgubljencem
nespečnim matičarjem profesionalnim tatovom in pritepencem
naj mar pozabim da me nekje postelja čaka
da se strahovi zgube ko novo jutro vkoraka
naj se mar pridružim vsem ki jih bo v zgodnji zimi stisnil mraz
in bodo čez pas merili dvakrat manj kot jaz
ne pomislim to bi bilo preveč hudo
ne pomislim
ampak morda bi šlo
|
||||
6. |
Samota
03:46
|
|||
|
Priznam, da mi manjkaš, moja samota,
ko nase pogrnem nov prt
in primem med prste žezlo ugodja
in sedem, nikamor zazrt.
Priznam, da mi manjkaš, moja samota,
ko kličem z balkona večera
vsaj en majhen roj zapoznelih oči,
vsaj malo strasti in nemira.
Res, nisem še dal nove sveče na okno,
vosek se ni še stopil
in ni še korakov in niti nasmeha,
le mrak je še, kjer prej je bil.
A vendar mi manjkaš, moja samota,
ko gledam skoz čas in skoz čast;
večer je izginil in zdi se, da znova
sem padel v premišljeno past ...
|
||||
7. |
Tehnika naprej
04:51
|
|||
|
Izpulil sem si deset zob, da je bil enajsti dovolj moder
za bluetooth.
V oskrbo naj dobil bi knjižnico, a so ugotovili, da imam
preslab okus.
Vprašali so me: kaj meniš – Andrej in Sonja,
Sonja in Andrej?
Rekel sem: meni je vseeno, glavno, da gre
tehnika naprej.
Na levem licu imam dve brazgotini, nastavil sem še desnega
in imam še dve,
malo je zabolelo, a prenesem bolečino,
naj se ve!
In vsak dan mi drug gospelovski kvartet pred vrati poje
Oh, Happy Day,
ampak meni je vseeno, glavno, da gre
tehnika naprej.
Tehnika naprej ...
Tehnika naprej ...
Prostoročno telefoniram in živim v Črni Kolibi
visoko v Alpah.
Časopis in mleko mi prinaša črnogleda mesojeda
raznašalka.
Časopisi so sicer trdili, da sem se pokristjanil in se
pobral v Oglej,
ampak meni je vseeno, glavno, da gre
tehnika naprej.
Tehnika naprej ...
|
||||
8. |
||||
|
Luna gre vedno
počasi čez nebo.
Vedno pobriše
stopinje za seboj.
Tudi če je megla,
tudi če je oblačno,
tudi če je temačno kakor nocoj.
Nihče se ji nikoli
ne zasmili.
Za nikogar ne potoči
za dlan luninih solza.
Niti za klošarje,
niti za pijančke,
niti za take,
kot sva midva ...
|
||||
9. |
Jesensko popoldne
02:50
|
|||
|
Jesensko popoldne se vleče nad mestom.
Ulice dihajo hlad.
In mrzel glasnik razjarjene zime
hodi od vrat pa do vrat.
Nekje so poplave. Drugje so potresi.
Narava se šali z ljudmi.
Nekje so nasmehi. Drugje so porazi;
zamolkle, podplute oči.
Ura odbija desetkrat glasneje.
Čas se nestrpno vali
čez hiše, čez travnike, reke, gozdove,
čez svet, ki boječe molči.
Mrzel glasnik razjarjene zime
hodi od vrat pa do vrat.
Jesensko popoldne se vleče nad mestom.
Ulice dihajo hlad.
|
||||
10. |
Bojna sekira
03:30
|
|||
|
nekje v pesku me čaka bojna sekira
nekje v mraku se lesa življenja zapira
in zopet bo žreb
žreb vse do jutra
že zdavnaj obsojen čakam na klic
že zdavnaj ne slišim več jutranjih ptic
in ne delam zarez
in ne štejem več dni
čas je postrgal moje ostanke
in razrešil še zadnje nesrečne uganke
in določil žreb
žreb vse do jutra
nedolžne žrtve pa tavajo mimo
preklinjajo sonce in ljubijo zimo
in čakajo name
da se jim predam
vem da ne bom našel bojne sekire
in niti kadila in niti mire
in niti zlata
ki mi je prerokovano
vse to bo še vedno pred mano
vse to bo še vedno pred mano
|
||||
11. |
Pekrska
01:28
|
|||
|
pazi nič ne pomaga če se ogneš psom
vseeno bodo zalajali
lajali bodo dolgo zateglo strupeno
dokler ne prideš do majhne hiše
pazi nič ne pomaga če se ogneš blatu
preveč ga je
niso asfaltirali dolgo so se prepirali
na koncu so pustili tako kot je
na koncu pa je vedno ta soba
zatoščišče in hkrati tesnoba
pod oknom pa blato in vrtna vrata
in cesta ki vodi do končne postaje
in avtobus v limbuš in avtobus ki odhaja
in avtobus ki zamuja in avtobus ki ne pride
zjutraj zvečer vedno isto
vedno isti avtomati
pekrska spi
in kdo ve kaj se dogaja za njenimi vrati
|
||||
12. |
Gonna Hit The Road, Lord
02:40
|
|||
Matej Krajnc Slovenia
Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko trideset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992. se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo. ... more
If you like Matej Krajnc, you may also like:
Maybe Magic (2022)
by Tim Arnold
With its dizzying guitar work and wry lyrics, “Maybe Magic” highlights the virtuosity of UK musician Tim Arnold.
go to album
Thoughtful and poetic folk with a Cosmic Americana flavor from the Brooklyn singer-songwriter.
go to album
The crossover no one saw coming—a sinister, album-length tribute to the King from the legendary Glenn Danzig.
go to album
Get Loose Or Get Lost
by Bloodshot Bill
Rollicking rockabilly on the latest from cult legend Bloodshot Bill, nailing the raucous spirit of early rock & roll.
go to album
Come Get Your Love Right Now
by Bloodshot Bill
Bloodshot Bill brings his seventh LP of whacked-out rockabilly and stomping garage to Goner Records.
go to album
Driving and fuzzed out rock and roll from the Motor City on the great Feel It Records.
go to album
Italian stoner powerhouse Tenebra has the heft of Sabbath and the hooks of Saint Vitus in their powerfully imposing tunes.
go to album
