|
1. |
|
|
|
|
Ni znal molitve žlahtnič trde glave,
ko té začetek, v kteri poje hvala
se nje, ki mati božja je postala,
kar znal, je vedno molil 'z misli prave.
Ko znébil duh se trupla je težave,
legenda pravi, de je roža zala
'z njegovega srcá skoz grob pognala
z napisom zlatih črk: "Marija ave!"
Od zóra, de se nagne dan k večeri,
glasí ponoči pesem se ognjena
le tebi, scer nobeni Eve hčeri,
de préd, ko ugásnila smrt moč plamena,
je 'z srca zrastel venec, ne zameri,
ki nosi črke tvojega imena!
|
|
2. |
|
|
|
|
Sanjalo se mi je, de v svetem raji
bila sva srečna tam brez zapopadka:
bila je preč življenja doba kratka,
kjer me od tebe lóč'jo časi, kraji.
Sedela z Lavro tí si sestra mlaji,
pred vama je bila dni prejšnjih pratka,
bila med vama govorica sladka,
kako slovela ktera je od vaji.
tam na tehtnico svét'ga Mihéla
s Petrarkam djala sva sonete svoje,
visoko moja skled'ca je zletela.
Pridjála čednosti sva nje in tvoje
vsak svojim pesmam, in skodela
njega bila ni niž' od skled'ce moje.
|
|
3. |
|
|
|
|
Velíka, Togenburg! bila je mera
trpljenja tvoj'ga; moje ga premaga:
nazadnje omečí se tvoja draga,
ti vsak dan okno celice odpéra.
Od zóra srečen upaš do večera,
de bo vid'jóča nje podoba blaga,
in ko ti že priteče smrtna sraga,
se še zaúpljiv k nji pogled ozéra.
V nebesih nje oči jaz videt' menim,
kadár predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mečam ognjenim.
De bi ne žalil je v vednem trepéti,
bežim jaz revež pred poglédam njenim;
noben mi žark v življenja noč ne sveti.
|
|
4. |
|
|
|
|
Bilo je, Mojzes! tebi naročeno,
peljati v Kanaan krdelo Juda;
ak srečna pride, pride ura huda,
zamišljen si v tó opravilo eno.
Od déleč vgledaš zemljo zaželeno;
povrnjena veselja je zamuda,
in plačane so pota polne truda,
srcé otrpne ti razveseljeno.
Pét' ljubeznivost tvojo in lepoto,
je moj poklic, in sámo opravilo,
dokler me v groba ponesó temnóto;
ak gledat' smem obličje tvoje milo,
za žalostnih noči in dni samoto
mi dano je obilno povračilo.
|
|
5. |
|
|
|
|
Na jasnem nébi mila luna sveti,
kjerkóli žarki nje so zasijali,
pozimi se snegá, ledú kristali,
demanti róse bliskajo poleti.
Vsi čudeži noči so razodeti,
storí svetíla moč brez té, kí pali,
de luna jih ko sonce ne razžali,
de nenevarna je stvarem na sveti.
Ne bojte pesem se, ki jih prepeva
tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja mati!
in ki jih pel do zadnjega bo dneva.
Brez té moči, ko lune žarki zlati,
se v njih le tvoja cena razodeva,
pred njimi noče led srcá bežati.
|
|
6. |
|
|
|
|
Marsktéri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al tje, kjer svet Antón Jézusa varje,
Trsat obiše, al svete Lušarje
Enkrat v življenji, al Marijno Celje.
V podobah gledat' hrepeni veselje
Življenja rajskega. Sled sence zarje
Unstránske glorje, vtisnjeni v oltarje
Ljubezni verne ohladi mu želje.
Ah, tak podobo gledat' me device,
Nebeške nje lepote senco, sanje
Goljufne, v kterih komej sled resnice,
Ukaz želj vleče v tvoje domovanje;
Srcé obupa manj moré pušíce,
Ur krajši tek, tam milši prs zdihvánje.
|
|
7. |
|
|
|
|
Zgodi se včasih, de mohamedani,
praznujejo budisti v daljni Kini,
al ljudstva, kjer šopírjo se bramini,
en dan z med njimi ujetimi kristjani.
Veselje únih glasen hrup oznani,
pojó trobente, píšel k tamburini;
obhajajo v srcá ga globočini
v samotnih kotih tí z nočjo obdani.
Bil je tvoj god, glasnó so strune pele,
obhajali so s petjam ga in plesam
prijatlji in prijatljice vesele;
jaz praznoval sem z mokrim ga očesam,
v samoti so za srečne dni puhtele
iz polnega srcá željé k nebesam.
|
|
8. |
|
|
|
|
Oči bile pri nji v deklet so sredi,
govór'le usta le od nje so hvale,
roké posili nje ime pisale,
hodile so nogé le po nje sledi.
Prepóvd sem dal jim: vbógali poglédi,
molčale usta od podobe zale,
mir dale so roké, nogé ravnale
po rok, ust in oči so se izglédi.
Brez upanja ljubezni v svoji zmoti,
ki se mi pogasiti v srci noče,
takó sem dolgo stavil se nasproti.
Ne bógajo me misli, želje vroče,
drevesam, hišam, rekam, hribam, póti
do nje ni njim zastaviti mogoče.
|
|
9. |
|
|
|
|
Kadar previdi učenost zdravnika,
de smrti odvrníti ni mogoče,
ne brani jest' in piti mu, kar hoče,
z grenkótami ne sili več bolnika.
Ko je viharjov sila prevelika,
togota njih se potolážit' noče,
kamór val žene čoln, obupajoče
leteti ga pusté roké brodnika.
Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!
Poglédi, misli in željé goreče!
vam próstost dam, ker zdravja nimam upa:
hodíte, kamor vedno sla vas vleče,
vpijanite od sladkega se strupa,
ki mi razdjál srcé bo hrepeneče.
|
|
10. |
|
|
|
|
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi
se zvóljenim, svit glorje nezrečeni,
vso srečo bodo vidli pogubljeni,
ki stali bodo tam na strani lévi.
Pogled ta bolj jih ko goreči lévi,
in ko strahovi vsi 'z pekla spušéni
bo ustrášil, od njega naprej podeni
mirú ne bodo najdli v večni revi.
Oči nje od ljubezni razsvetljene
smejale so se zvoljen'mu naproti,
bil priča sem nju sreče nezrečene;
mi pred očmi je v nartemnejšem kóti
pogled ta, brez miru naprej me žene
v obupa brezne po brezkončni poti.
|
