1. |
Tristan in Izölda
04:00
|
|||
Miro Čekeliš bo bobnal,
Tristan pa bo pel.
Kje so vsi gradovi,
ki jih bom spočel?
Kje so vsa obzidja?
V širni svet so šla.
Kje so vse Izölde?
Tristan jih ima.
Gospodične vikam,
purgerjev pa ne.
Gledam čez ograjo,
gledam, strah me je.
Vokativ napenja,
lokativ grgra.
Kje so vse Izölde?
Tristan jih ima.
Bijelo digme bo prodalo
nekaj malih plošč.
Jutro po božiču
bo ostalo brez pritožb.
Kaj nalagaš, boter,
saj sva vendar dva!
Kje so vse Izölde?
Tristan jih ima!
Bil bi rad ravnatelj,
poštar in kurir.
Pozvonil bi večkrat:
ena, dve, tri, štir ...
Vprašajte se, komu
gre napitnica!
Kje so vse Izölde?
Tristan jih ima.
|
||||
2. |
Maupassant
02:50
|
|||
Jezus je imel brata, pravijo.
Maupassant je vedel, če to drži.
Skrivnost je imel zaklenjeno v sefu
za slabe čase, za stare dni.
A prišli so kormorani,
kormorani imajo vedno prav.
Maupassant je utrgal nekaj od skrivnosti
in nato priznal,
da se boji,
da se boji
ostrih kljunov
in zasilnih nosil.
In vprašali so,
kdo je poslal vse te ptiče na pot
in odgovoril je po resnici:
me & my brother Bill.
Jezus je imel brata, pravijo.
A to se sliši prelepo ...
A to se sliši prelepo ...
|
||||
3. |
Vase zaverovan
06:59
|
|||
Čas uspešnic z ženskimi imeni,
čas čajev z živih meja,
čas nečesa, kar gre hitro iz mode,
a moda se nato zaklepeta ...
V kakšnem času živite,
ki prenašate stare omare na plečih?!
Pesniki grejo, slišim šepet:
mislili smo, da so večji ...
Čas blindiranih vozil na paro,
čas priležnic, ki so poznale Platona,
čas glivic, ki tožijo o naduhi;
skratka: nekaj povsem običajnega ...
Nazaj grede bom verjetno
že iz navade nekaj popil.
Vase zaverovan bom plačal s kovanci
iz hotelskih sefov filmskih div.
Potem pa: spet monolog.
Spet divji apetit brez razloga.
Mešanje malinovca z različnimi oreščki,
medklic: nismo pripeljali premoga!
Zadnji avtomobil s Popevko,
ki se pomika kot pogrebni voz,
ima baje še vedno pravico zadnje noči,
brez opravičila, na vrat na nos.
Katalogi kock
niso bili nikoli dobri specialisti.
Listali smo jih,
ker smo še bili komunisti.
Nato smo se utrudili
podobe lastnega plemena ali kako že ...
Kape smo si dali na glave ...
Postarali smo se ...
|
||||
4. |
||||
Nove glave
vedo nove stvari.
Vemo, kako
se cesarjev konj izbosí.
Kam pade lipa
in kam staro železo.
Sin moj, sin moj,
za hip še potlači jezo!
Sin moj, sin moj,
ali tvoj dvojnik morda?
Zdrava pamet krči,
zamenja jo geminacija.
Oblaki hitijo,
kot bi meteorologov sploh ne bilo.
In kje so ti vrli fantje?
Zijala pasejo.
Za ograjo je metež,
peščena polja pred njo.
Angelina, kam si šla?
Za jutrom ali nočjo?
|
||||
5. |
Tangenta, ker sme
03:33
|
|||
Kurt Vonnegut je dremal,
jaz bom pa dognal,
kdo mu je pisal knjige,
skrbel, da bil je zdrav.
Peresca na omari
ogromno povedo ...
Domov bi rada gnala,
a črede nimajo.
Spoznal sem vnebovzetje,
ko je hodilo v šolo.
Igrali so Monopoly.
plésali so kólo.
Piti so jim dali
in včasih tudi jesti.
Zabíčali, da morajo
ravnat po lastni vesti.
A kakšne so jeseni
pri nas, če nas je strah?
Dobivamo ankete:
Govekar ali Bach?
Lepo je biti lajnar,
če imaš kaj za pod zob.
Lepo je bit zobovje,
če tvoj lastnik je Job.
Kurt Vonnegut, napiši,
kaj rad bi še dosegel.
bi v škornjih šel na svatbo,
tam sramotil kolege
ali pa raje plesal
z najlepšo izmed njih?
Ivan Minatti pride.
In dober bo. In tih.
|
||||
6. |
||||
Oblikujejo se oblaki,
nevihta sežge televizor,
omarice z varovalkami
imajo pet minut časa
da na tržnici uredijo
že zdavnaj zapadle dolgove
in odpišejo na vse razglednice
s poštnim žigom »Mombasa«.
Kam pa s čebelami, kaj,
kam jih bomo dali?
Bomo jedli poljske fiate?
Veš morda ti, Bogdan Bali?
Nimam slabih izkušenj
s tovorom izpod ekvatorja,
magnetne sile mornarjev
mi ne poškodujejo zob.
Če kdo izrazi željo,
se zgolj naključno obrnem,
zgolj po naključju sem miren,
po naročilu pa grob.
Rojeni kot meščani
dajemo v usta električne vlake.
In naše misli so revne
in mimogrede preživijo kot take ...
|
||||
7. |
Narodni heroj
02:53
|
|||
Države nimajo intimnih odnosov
s kontinenti, pove narodni heroj.
Predavalnica je polna, mediji čakajo,
da bi se oglasil kdo s plačanoj rokoj.
A nihče se ne oglasi.
V meni nikogar ni.
Doprsni kipi se smehljajo,
še vedno so marmorni.
Veliko bo naše plačilo v nebesih,
ko se ta prilagodijo gospodarstvu.
Zapojmo torej z glasom Zdravka Čolića!
S steklenimi prsti nazdravimo stvarstvu!
A nihče se ne oglasi ...
|
||||
8. |
||||
Same lepe stvari
skačejo čez luže.
Ura je osem zvečer,
čisto dovolj, se zdi.
Vodnjaki so presušeni,
martinčki ležijo na njih.
Martinčki berejo Krefta,
čeravno bolj v naglici.
Doktor Zober počasi
spoznava, da ni vse res.
In Angele ne zanimata več
ne pogrebnik ne bog.
Bronena kotanja se ne ozre,
ko pride mimo dostava.
Dostava, se nasmehne. Pa kaj!
Naj naredi še en krog!
|
Matej Krajnc Slovenia
Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko trideset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992. se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo. ... more
Streaming and Download help
If you like Matej Krajnc, you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp