Nekdo je odprl vrata in prepih je naredil svoj prvi jutranji obhod.
Slabo mu je postalo in oblake je prineslo od nekod.
Na stekleni mizi stoji pehar suhih hrušk, nekdo jih bo narezal in kandiral.
Stol je obtežen s pamfleti, nikoli mu ne dajo mira.
Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel.
Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

Preddverje je molčalo. Junake iz povesti so obglavili že prej.
Peter Klepec je kričal: vsaj Franceta Bevka obvestite, ej!
Krpan ni dal glasu od sebe, pokazal bo, kako umirajo junaki.
Ko pa so rekli, da ne dobi poslednje cigarete, je pogledal z belim, se zadrl: Zorba! in pred začudenimi očmi plesal sirtaki.
Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel.
Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

Brkonja Čeljustnik je dejal: brkov ne dam stran za nikogar!
A je prišla drhal in mu izpraskala oči, češ, no hard feelings, brez razloga.
In Arhimed je svoje kroge skušal spremeniti v kvadrate.
Intelektualec, kaj? je slišal nad seboj, nato pa bil je zvon: moj Mate, jo, moj Mate!
Vsi čakajo, da pride Vojskovodja in pove, kdo bo kje sedel.
Vsi čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

Vojskovodja je vstal pozno, na delavski avtobus se mu nikoli ne mudi.
Jutro je bilo megleno, kroglice frčale so po zraku, skoz okno je opazoval, kako prebijajo ljudi.
“Čudne kroglice,” je zamrmral, “a to ne moti velikega duha!”
Vedel je, da mora čimprej do steklene mize, tam ga čakajo, da blagoslov jim da.
Čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel.
Čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

Vojskovodja je bil vedno trd, neizprosen, mož jeklen.
Hodil je počasi, a ni drobencljal in tudi glave ni obračal kakor maneken.
Imel je zgolj en cilj: držati v rokah svoj stekleni svet.
Teh nekaj čudnih kroglic iz megle mu bo prineslo še par novih epolet.
Vedel je, da vsi čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel.
Da čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

Ko je prišel, mu ni nihče metal cvetja pred nôge.
Ni bilo fanfar, ne lepotic in ne preproge.
Zgolj hladen salutiran “dober dan” … samo to je zahteval od svojih ljudi.
Kdo bo poslušal hvalnice in pesmi! od tega ni časti.
Vedel je, da vsi čakajo, da pride in pove, kdo bo kje sedel.
Da čakajo, koga bo medved s trnom v nogi prvega objel.

A vtem so za stekleno mizo čakajoči obležali.
Z oblaki so prišle v sobano čudne kroglice, še preden so jih sploh zaznali.
“Kdo je odprl vrata?” je Vojskovodja mrko meril tiste, ki so ga sprejeli.
Očitno niso šli za drugimi v sobano in posledično so po naključju preživeli.
Zdaj ni bilo pomembno, kdo bo kje sedel.
Tudi medved s trnom v nogi je podlegel. “Odnesite ga, da ne bo smrdel!”

Nato je zaukazal, naj se razglasi čez ves stekleni svet:
nihče naj se ne prikaže zunaj, dokler tega ukaza ne prekliče nov dekret.
Pamflete je na mizo dal in ukazal, da prinesejo papirje, ki jih je pripravil oni dan.
Rad bi popečatil vse, kar je na njih, stekleni svet bo končno spet steklen zgolj zanj.
Nekje je slišal, da je svet bolj obvladljiv skozi meglene oči.
In zdelo se mu je, da bo megla trajala še dolge, dolge dni …