V vasi živel je Jeden Drobíš,
v krčmi je služil za kruh in hašíš,
nihče ni povedal, kje bil je rojen,
kdo mati njegova bila je, če v PEN
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Ko bil je Drobíš osemnajset let star,
poklonil mu je svojo krčmo krčmar,
češ, Jeden Drobíš, tu jo imaš, pa zapij
v vse bolj kislem vinu vse svoje skrbi,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Pa rekel krčmarju je Jeden Drobíš:
bil dober si, dal si za kruh in hašíš,
a moram na pot, cesta vabi me stran,
kot avtor v azilu bi rad bil poznan,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Pa vzel je smodnik in z zemljó je zravnal
to krčmo, ki birt mu v poklon jo je dal,
nato pa vzel palico, ptičjega pajka,
ki bil mu je oče, ki bil mu je majka,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...






Pa se med potjo pajek je spremenil
v popotnega psa, ki je smotke kadil,
nato pa v kozarec bodrilnega ruma,
ki trajal je komaj do prvega druma,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Prišel je na sedež krajevnega PENa,
povedal je: jaz sem poet brez imena,
živel bi rad v eni teh EHŽ-hiš,
lahko pa me kličete Jeden Drobíš,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Vidimo: ti potrebuješ azil,
so rekli na PENu, kri vzeli mu iz žil,
pa pisal je v pravljični EHŽ-hiši
(no, sinko, zdaj zraven še sonček nariši!),
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Kmalu se Jeden Drobíš je počutil,
kot da je bogove navdiha naljutil,
ni šlo mu od rok več nobeno pisanje,
skrbelo ga je, kaj če bo ob stanovanje!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Šel v mesto je, češ, tam si najde družíco,
da v dve gubi zvit z njo bo pisal resnico,
da spet mu bo teklo pero, kot je treba,
saj enkrat, ko vir ti presahne, je jeba,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

A ni ga nobena hotela imeti,
pa mu je nekako zviselo dol z leti,
ko res so na PENu dejali: Drobíš,
nekdo drug pride v tole od EHŽ-hiš,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Po mestu je taval, pod mostom je spaval,
ponoči se v morah je premetaval,
si rekel je: mar bom takole končal?!
O bog, ko bi bil vsaj birtijo obdržál!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...



Rešitev prišla zanj v obliki je novcev,
nekdo izgubil je dva svežnja bankóvcev,
pa rekel Drobíš je, zdaj bos že in slep:
s temle denarjem bom dokončal ep!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Ne vemo, kaj z njim se zares je zgodilo,
ne kdaj je umrl, ne kaj ga je ubilo,
a vemo, da moral naposled je umret,
ne da bi vedel, če v PEN je sprejet,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

O pojte, ljudje, z mano tele vrstice,
o Jednem Drobíšu, ki pljuval je v lice
konvencijam starih ljubezenskih od;
nakloni mu vsaj ti nagrado, Gospod!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

O pojte, ljudje, z mano rime otožne,
o njem, ki ni bil iz družine pobožne,
ki ni si želel kariere krčmarja,
od vina in kruha in šunke denarja,
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

O pojte, ljudje, z mano zgodbo o možu,
ki ni prav pogosto izposojan bil v KOŽu,
a ki se odrekel ni imenu poeta,
o kitica, stanca – usoda prekleta!
Je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...

Tako se konča tale naša balada
o Jednem Drobíšu, ki ljudstvu pripada,
saj več se ne ve, kdo skladal je rime
in če od honorarja preživél je do zime;
je bil kdaj sprejet in če sanjal je sen
kresne noči brez noči ...