Zaprl bi oči, a se bojim, da bi videl, česar ne smem. Kaj se zgodi v zaprtih očeh? Tega še vedno ne vem. Zima po svoje vbija v koledar znane sledi. Se mar stopinje iz njih srečajo onkraj zaprtih oči? Nocoj je že prepozno za svetnike, a prezgodaj za lahko noč. Kakšen bo preostanek večera? Verjetno spet tuhtajoč. Zvečer ponavadi zadenem na lotu bedenje, dokler se ne zdani, dokler čuden vrvež ne prižge sirene onkraj zaprtih oči. Potrkajte in se vam bo odprlo ... Odsunem vrata, ki jih poznam. Martin Luter je že pribil nanje nekaj postarnih, naglušnih dam. Zaprl bi oči, a se bojim, da bi videl, česar ne smem. Kaj se zgodi v zaprtih očeh? Tega še vedno ne vem.

Osupel strmim v koledar, številke mi niso všeč. Postavil sem že oltar in v kotu je goreča peč. Učim se pisat na steno. Stokam kot kormoran. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Najprej je bila beseda, nato roman vsenaokrog nje. Nato ovitek, vreden ogleda, natisa pa vendar ne. Gledam, kako nastajam. Še vedno sem si neznan. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Zemlja je temna in trda, škripa, ko hodim po njej. Moj korak se upogne kot vrba … Strah me žene naprej. Ustvarjen sem bil, da bom Vizigot, Albert Magnus in Kublaj-kan. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. Osupel strmim v koledar, desetletje je čudna reč. Loviš ga kot redko žival. Potem ga naenkrat ne vidiš več. Gospod je prižgal luč in jaz postajam zaspan. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Ležal sem v odprti krsti tvojih dlani in pil droben pesek iz tvojih oči in sanjal o polotokih. Mlade Brede so z vetrom odplahutale in za vedno v vrtincu ujete ostale napol blazne in razbrazdanih rok. Casanova je ranil prvo nedolžno srce in Don Juan hujskal nezrele može in Sančo Pansa ugasnil luči. Hank Williams in Lefty Frizzell sta postala in z Robertom Johnsonom poklepetala na križišču opolnoči. Dolgčas prišel je in dolgčas minil in Krpan se je z Jerico poročil in mejačem je bes oči zameglil in šli so in šli so in šli … Nekdó, ki ga nisem nikoli poznal, je zadnjič baje moje življenje prebral in mi rekel v obraz, da tudi on je ležal v odprti krsti tvojih dlani. Isto pot imel sem kot Martin Spak, a drugačen klobuk in drugačen korak in drugačne poteze na čelu. Šibki mornarji izza mojih platnic so ustrelili v sonce in ulovili celo mrežo kresnic in zvečer jih petnajst bo viselo. Dolgčas prišel je in dolgčas minil in Krpan se je z Jerico poročil in mejačem je bes oči zameglil in šli so in šli so in šli … Nekdó, ki ga nisem nikoli poznal, je zadnjič baje moje življenje prebral in mi rekel v obraz, da tudi on je ležal v odprti krsti tvojih dlani.

Kaj se zgodi, ko obstojim pred kamnitimi Usti Resnice zadnjih nekaj dni in zakričim nekaj preračunanih besed, ki stečejo kot kri v črnobeli rimski svet – kaj se zgodi? Kaj se zgodi, ko spet napnem lok, ki ga je nekoč zavrgel Viljem Tell in se ozrem proti zahodu, kjer ves čas nekaj brenči; če zarohnim, da bi rad mir – kaj se zgodi? Kaj se zgodi, ko se odpovem neskončnim branjem knjig in jih vse sežgem; ko grmada zažari kot kakšen majski kres in osmodi prag nebes – kaj se zgodi?

Noč je siva kot Babica pripoveduje in z zavijanjem volkov nihče več ne posluje in vlak ne drvi več v temo, ker drugje stanuje … Vseeno mu je, če dežuje … Nobenih zapornikov ni več, ki bi skakali z iz vagonov, in mož, ki je poslal ljubezen svoji Rose, gre zdaj službeno v Lizbono in Albert Veliki se joče, ker so mu ponaredili krono in John Lennon davi Yoko Ono … Noč meša kavo s prstom kot zmrznjeni gozdar in pevec folka je svoje poslanstvo pustil vnemar in največji poštenjaki v kleti Karitasa perejo denar in pozna se, da je svet že star ... Ugašam luč in čakam, kaj bo tokrat trkalo … Noč je, a nič zato …

Rahlo prši iz oči dopoldneva. Ulica je prazna kot poštarjev žep. Zgodnja jesen nas dohiteva. Prišla bo majavo, kot Johnny Depp. Rad bi ujel prva poročila, a je še prezgodaj za to. Kakšne čudne risbe so na prvem programu! Snežijo in jočejo. Noč je bila stroga in robustna. Na kolenih sem strmel v njene dlani. Moja pohlevnost je bila najbrž preveč prepustna. Tam, kamor je padel bič, so zdaj madeži. Rad bi ujel prva poročila, a je še prezgodaj za to. Kakšne čudne risbe so na prvem programu! Ali pa se mi samo zdi tako. Prikazujejo se mi naravni pojavi, prikazujejo se mi egipčanske piramide. Vidim beduine, ki vzhajajo izza streh. in se sprašujem, kaj vse še pride … Rahlo prši iz oči dopoldneva. Ulica je prazna kot poštarjev žep. Zgodnja jesen nas dohiteva. Prišla bo majavo, kot Johnny Depp. Rad bi ujel prva poročila, a je še prezgodaj za to. Kakšne čudne risbe so na prvem programu! Ali pa se mi samo zdi tako …

DOSTOJANSTVO Dostojanstvo stoji na vaškem razpotju, ena pot vodi k Resnici, druga k Izginotju. Premišljuje, ali bi šlo po Hipotenuzi ali po Diametralnem Nasprotju, nebo pa sivi. Gre lepo nazaj, odkoder je prišlo, pokrajina je spremenjena, sonce je pravkar pošlo, ni še večer, a čuti, da bo, nebo pa molči. Ob poti ugleda krčmo in stopi vanjo, čudno, še nikoli poprej ni slišalo zanjo, ko je prej šlo mimo, je tu samevalo nekaj kostanjev, že pečenih, za črne dni. Sede za šank in naroči točeno pivo, pristopi Lee Marvin z nekakšno prsato filmsko divo in nazdravi na Višnuja, Krišno in Šivo in se v totem spremeni. Dostojanstvo vstane, potegne nož in zareže v totem, in zamrmra: prevoz bo najhujši problem, lahko pa ga seveda tudi zvlečem, a saj ne vem, kam sploh grem, zdaj, pred pragom noči. Izza šanka stopi postavna krčmarica in reče: nocoj ne greš nikamor, nocoj bo veselica sploh pa tema že kar boleče pronica v tvoje kosti. Dostojanstvo pravi: ostanem, pod enim pogojem, da nocoj preždiva večerjo v dvoje in da nazdraviva mraku … saj veš, kako je … - med vrsticami. Krčmarica pravi: velja, ampak moram priznat: precej pijem, ker me preteklost grabi za vrat: moj oče je bil ob mojem rojstvu malce premlad in … čemu pa sučeš oči? Dostojanstvo pravi: moj ded je bil Johann Wolfgang Kette, na omari je imel kip Nefretete, umrl je na vse svete med palmami. Krčmarica pravi: dobro, to je še huje, ampak pridi sem zadaj, to ni klet, Malibu je, res je, da lažem, ampak moje telo resnice ne potrebuje, samo znoj in kri. Dostojanstvo pravi: doslej si prav razkošno živela. Krčmarica pravi: že, ampak tega si nisem želela. Neke noči je vame udarila strela in od takrat imam zlate dlani. In nadaljuje: tole je tvoje ležišče, izvoliš! Dostojanstvo pa: tole je prav dobičkonosen okoliš. In krčmarica: vse to je lahko tvoje, če padeš predme in me moliš brez milosti. In jutro se prikaže v petelinovih genih in Dostojanstvo je še vedno na kolenih in mrmra: varuj me siamskih dvojčkov, še bolj pa načitanih in iskrenih - krčmarice pa ni.

Ulica je polna srajc, brezdomcu je ime Simon. Vsi kažejo s prstom nanj, a mimoidoči prizna: ne, to ni on. Opravičujejo se, a Simon pravi: beseda ni konj! Spomin se je zredil, nočem ga gledati. Vem, da mu je žal, a noč ne oprosti. Sedim na stolu, ki se giblje počasi, kot da se mu mudi. Bolj malo sem dosegel z bedenjem in trdim delom. Ko sem zjutraj vstajal, se mi je zvrtelo. V pepelnični noči se v temi posipam s pepelom.

Počakajmo na julij, sem si rekel, in zgrabil kitaro, da bi to potrdil. Julij je prišel in za njim avgust in moj trden namen je popustil. Pustil sem si brke kot Ivan Cankar, a to je škodilo psihologiji mojih romanov. Spodneslo me je na lastnem pragu, sprašujem se, kaj je narobe z mano. Stilistke so mi zaupale, da nosim malce smešno poletno opravo. In v glavo sem dobil osemnajst mikrofonov in moral sem dati izjavo. Nato sem si sezidal rezidenco in se prepustil rokam stilistk. Zdaj nosim brado kot Janko Kersnik in tilnik me boli na pritisk. Kolikokrat sem bil poročen, ne da bi pravzaprav vedel! In kolikokrat sem zgolj na zaupanje kaj nepreverjenega pojedel! Vrtne palčke so mi že zdavnaj pokradli, kupil sem druge, pa so tudi šli. In odkar je sama, sva si s Sneguljčico na »ti«. Doktor Zober mi je povedal svoje mnenje: premalo pijem in precej premalo kadim. Hotel sem še drugo mnenje, preden ga upokojim. Po pravici povedano se počutim bolje, kot zadnja leta, pa ne vem, zakaj. Mogoče je to zato, ker sem bil gost skoraj vseh resničnostnih oddaj. Dali so mi na razpolago garderobo, dali so mi tudi honorar. Kako neki se ne bi počutil dobro, če sem se pa delal idiota za denar! V prostem času rišem akte in jih prerisujem na pleksi-steklo. V omari imam še dodaten flomaster, če bi se mi kaj zareklo. Trideset let sem preživel brez avta, naslednjih trideset bi jih rad s tovornjakom. Menda ne mislite, da se bom v srednjih letih še kar naprej vozil z vlakom! Počakajmo na julij, sem si rekel, moral bi biti drugačen kot lani. Ampak bila je zima in na vrata so mi trkali francoski partizani. Zakuril sem gašperčka in se jim smejal skozi okno in so šli preklinjajoč. Leonard Cohen je capljal za njimi in klical na pomoč. Ko sem ga zagledal, je bilo že prepozno, da bi ga vprašal kaj o Janis Joplin. Zamudil sem pač, kaj češ. Raje sem ostal na toplem. In zunaj je zavijalo in zavijalo in sedel sem k mizi, da bi ustvarjal. Julijski mraz je najboljši za navdih, sem si prigovarjal. Freytagova piramida se je podrla, ker sem jo zgradil iz označenih kart. In zunaj je piskal veter z melodijo Tight Connection To My Heart.

Dobro jutro, gospodične! Odkod megla v vaših krilih? Odkod skrušeni pogledi in sveče na belih nosilih? Odkod lug v vaših pijačah in sence na strenah sob? In vaši nasmehi, bolj hladni kot prvonovembrski grob? Dobro jutro, gospodične! Je bil spanec premalo čil? Je tudi vas, tisočkrat plahe, nestrpni spomin zbudil?

Novorojenčki sedijo v Festivalni in iz Biblije jim bere starejši gospod. In vsi pijejo na tvoje zdravje, kralj Herod. Zdaj vejo, kaj si nekoč ukazal, vejo, da si imel močan glas, kot Karel Gott, in pijejo na tvoje zdravje, kralj Herod. Sedeži so oblazinjeni, da ne cvilijo, hostese strežejo Frutek in kompot, kmalu bo zadonela prva pesem, kralj Herod. Na odru je družina iz Betlehema, ki je nekoč šla na dolg sprehod. Se mar spomniš tegale refrena, kralj Herod? Glede ozvočenja naj te ne skrbi, celo Dale Watson je svojčas hodil tod. Tudi on je poznal tvojo zgodbo, kralj Herod. Novorojenčki zacepetajo z nožicami in trije močni fantje privalijo sod. Še bodo nazdravljali, in vse to zate, kralj Herod. Na odru je kantavtorček iz Nazareta, staro kitaro ima in nov e-Pod in na vse grlo vpije pesem zate, kralj Herod. Tudi Peter Schumann se je oglasil, s cigaro, ki jo bo požrl vodovod, a še prej ti bo zaploskal, kralj Herod. Ko bo padla zavesa v Festivalni, boš lahko šel svojo pot. Pazi, da se ne spotakneš v temi, kralj Herod.

Prišel sem v obmestni bar, da bi videl apokalipso, naročil sem en sok in še enega za na pot; v baru sta bila dva starca, igrala sta pasijanso in izgubljala sama s sabo – en je bil Ciril in drug Metod. Nič nista škilila k meni, obnašala sta se, kot da me ni, vlekla sta vsak svojo cigareto, vsak svojo lahko Chesterfield; oblečena sta bila v srajci s čudnim vzorcem, imela sta jesenski jakni, gojzerje in kilt. Pred barom so se ustavili štirje lepi konji in z njih so skočili štirje ne tako lepi možje; zadrli so se: Laško, štirikrat, pa hitro!, in v ustih so se jim zasvetili medeninasti zobje. Ciril in Metod sta skočila pokonci – prvi je zaigral na dude, drugi pa odplesal škotski ljudski ples; možje so ju pogledali in izvlekli meče, spili in šli iz bara prek njunih starčevskih teles. Vstal sem iz kota in ni mi bilo več do soka in stopil sem k starcema, ker sem videl nekaj na tleh. Bili sta izkaznici na imeni C. in M. in zraven je pisalo: Mednarodna kontraobveščevalna služba – Oddelek za nasmeh! Zavedel sem se, da je apokalipsa ravnokar šla mimo mene, a ničesar ni počilo in svet se ni spremenil; samo črte na sredini ceste so bile za odtenek bolj rumene in Elvisov glas iz barskega zvočnika je fušal, kot bi kaj preveč popil.

Opotekam se po pločniku v smeri gradbišča, čeprav vem, da je to prepovedano z odločbo. Mestni svet je nakracal par stavkov, potem pa zamahnil z roko, češ: noč bo. Muzej pa je še vedno odprt. Mimo se opotečem, ne da bi pozdravil varnostnika. Ura je pol devetih zvečer, ampak še vedno išče lastnika. Na nočni omarici imam kup revij za otroke, tiste zamejske so baje najbolj kvalitetne. Zvečer si vedno najprej sezujem nogavice in potem copate, da bi ne užalil tet, ki so strahopetne. Muzej pa je še vedno odprt. Mimo se opotečem, ne da bi pozdravil varnostnika. Ura je devet zvečer, in ne bije, ampak skovika. Skozi okno me gledajo dragoceni akvareli, ki si jih ne bom mogel nikoli privoščiti, pa četudi bi jih ukradel. Enkrat sem že poskušal, priznam, zbirateljski krč me je napadel. Muzej pa je še vedno odprt. Opotekam se, a nikoli ne pozdravim varnostnika. Ura je pol desetih zvečer, mesec visi na nebu kot slika. Vidim oči impresionističnih grešnic, vidim njihova razpacana oprsja in votle oči. Moti me, da so apatične. Njihova nasršena koža me boli. Muzej pa je še vedno odprt. Opotekam se, a nikoli ne pozdravim varnostnika. Ura je deset zvečer. Na reki nedaleč stran vidim Aškerčevega brodnika. Brljavi raznašalci večernega časopisja vreščijo mimo muzeja. Njihova kolesa vozijo cik-cak. Če skočijo z njih, jih sedma sila takoj neusmiljeno podre vznak. Muzej pa je še vedno odprt. Opotekajoč maham z rokami, a nikoli ne pozdravim varnostnika. Ura je pol enajstih zvečer. Alarm so izključili. Nevarnost ni prevelika. Vidim oči ekspresionističnih grešnic. Eni je ime Doris. Nisem še slišal zanjo. Vseeno je bolje, da so jo krstili za Doris, kot pa da bi jo krstili za Franjo. Muzej pa je še vedno odprt. Ugotavljam, da slabo poznam slikarstvo, a nikoli ne pozdravim varnostnika. Ura je enajst zvečer. Zvezde se odbijajo od obližnjega spomenika. Doris šine skozme s svojimi velikimi očmi. Komajda razberem zenici. Ne poznam njene zgodovine. Ne vem, kdo je bila, ne vem, če so mi o njej kaj povedali strici. Muzej pa je še vedno odprt. Ugotavljam, da je Doris slabo naslikana, a kljub temu ne pozdravim varnostnika. Ura je pol dvanajstih zvečer. Kamen spotike me še vedno spotika. Opotekam se po pločniku v smeri gradbišča. Pod roko me drži Doris. Smeji se. Na glas premišljuje, kako bo doma zamenjala vsa okna in potem tudi vse karnise. Muzej pa je še vedno odprt. Dobro sva vzgojena, a kljub temu ne pozdraviva varnostnika. Ura je polnoč. Jutro se proti jutru premika.