Opotekam se po pločniku v smeri gradbišča,
čeprav vem, da je to prepovedano z odločbo.
Mestni svet je nakracal par stavkov,
potem pa zamahnil z roko, češ: noč bo.
Muzej pa je še vedno odprt.
Mimo se opotečem, ne da bi pozdravil varnostnika.
Ura je pol devetih zvečer,
ampak še vedno išče lastnika.

Na nočni omarici imam kup revij za otroke,
tiste zamejske so baje najbolj kvalitetne.
Zvečer si vedno najprej sezujem nogavice in potem copate,
da bi ne užalil tet, ki so strahopetne.
Muzej pa je še vedno odprt.
Mimo se opotečem, ne da bi pozdravil varnostnika.
Ura je devet zvečer,
in ne bije, ampak skovika.

Skozi okno me gledajo dragoceni akvareli,
ki si jih ne bom mogel nikoli privoščiti, pa četudi bi jih ukradel.
Enkrat sem že poskušal, priznam,
zbirateljski krč me je napadel.
Muzej pa je še vedno odprt.
Opotekam se, a nikoli ne pozdravim varnostnika.
Ura je pol desetih zvečer,
mesec visi na nebu kot slika.

Vidim oči impresionističnih grešnic,
vidim njihova razpacana oprsja in votle oči.
Moti me, da so apatične.
Njihova nasršena koža me boli.
Muzej pa je še vedno odprt.
Opotekam se, a nikoli ne pozdravim varnostnika.
Ura je deset zvečer.
Na reki nedaleč stran vidim Aškerčevega brodnika.

Brljavi raznašalci večernega časopisja vreščijo mimo muzeja.
Njihova kolesa vozijo cik-cak.
Če skočijo z njih, jih sedma sila
takoj neusmiljeno podre vznak.
Muzej pa je še vedno odprt.
Opotekajoč maham z rokami, a nikoli ne pozdravim varnostnika.
Ura je pol enajstih zvečer.
Alarm so izključili. Nevarnost ni prevelika.




Vidim oči ekspresionističnih grešnic.
Eni je ime Doris. Nisem še slišal zanjo.
Vseeno je bolje, da so jo krstili za Doris,
kot pa da bi jo krstili za Franjo.
Muzej pa je še vedno odprt.
Ugotavljam, da slabo poznam slikarstvo, a nikoli ne pozdravim varnostnika.
Ura je enajst zvečer.
Zvezde se odbijajo od obližnjega spomenika.

Doris šine skozme s svojimi velikimi očmi.
Komajda razberem zenici.
Ne poznam njene zgodovine. Ne vem, kdo je bila,
ne vem, če so mi o njej kaj povedali strici.
Muzej pa je še vedno odprt.
Ugotavljam, da je Doris slabo naslikana, a kljub temu ne pozdravim varnostnika.
Ura je pol dvanajstih zvečer.
Kamen spotike me še vedno spotika.

Opotekam se po pločniku v smeri gradbišča.
Pod roko me drži Doris. Smeji se.
Na glas premišljuje, kako bo doma zamenjala vsa okna
in potem tudi vse karnise.
Muzej pa je še vedno odprt.
Dobro sva vzgojena, a kljub temu ne pozdraviva varnostnika.
Ura je polnoč.
Jutro se proti jutru premika.